Življenje na obrobju, ter trodnevno potepanje po skrajnem severu Irske! - Slovenia Wedding Photographer
2984
post-template-default,single,single-post,postid-2984,single-format-standard,wp-custom-logo,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-3.8.1,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Življenje na obrobju, ter trodnevno potepanje po skrajnem severu Irske!

Po enem mesecu bivanja v centru mesta, v situaciji ki sem jo opisala v prejšnji objavi, me je majhna soba v nepospravljeni hiši začela močno motiti. Nikakor se nisem mogla počutiti domačo in sproščeno. Sicer sem večino svojega časa delala na terenu ali za računalnikom, pa vendar nisem imela prostora, kjer bi lahko v miru spila kavo in se odpočila. Utrujena sem bila dobesedno od občutka utesnjenosti, nedomačosti. Zato sem začela iskati novo sobo, na obrobju. Vedno sem se imela za mestno dekle, vendar sem v tej izkušnji ugotovila, da sem totalno vaško dekle, kljub temu, da je Škofja Loka mesto. 🙂

Srečo sem imela, da sem v kar hitrem času našla točno to kar sem si zaželela – sobo v novo opremljeni hiši na zahodu Dublina, v predelu mesta, ki meji z Wicklow Nacionalnim Parkom. To pomeni, da ko pogledam skozi okno vidim hribe, vidim polja, vidim svobodnejši svet. Odločitev ni bila težka, za isto ceno sem dobila mnogo več. Glede na to, da moje delo na terenu poteka na različnih lokacijah Dublina – zelo malo delam v centru, mi to še bolj ustreza, ker imam avto in vožnja res ni problem.
Torej, nasvidenje Drumcondra!

_MG_2207-Edit

 

_MG_2211-Edit

_MG_2218-Edit

Pozdravljen Wicklow! Tu z Ižo živiva z lastnikom hiše Padraigom, Momchillom iz Bolgarije in huskijem Milly. To, da je lastnik v hiši je dokaj očitno. Hiša se redno pospravlja, mnogo stvari je obnovljenih in nasplošno se skrbi, da ostane v pospravljenem stanju. Povrhu vsega imamo pa še simpatičen vrt, kjer imata Iža in Milly dovolj prostora, da se igrata in jaz dovolj prostora, da se zjutraj usedem na sonček in spijem kavo! That’s life! 🙂

_MG_2221-Edit

_MG_2243-Edit
Vreme se mi še vedno odlično prilagaja in sem že takoj prvi vikend v svojem novem domovanju izkoristila za ponovni izlet v Wicklow Nacionalni Park. Tokrat sem se naučila veliko lekcijo – pametno je imeti zemljevid. Vse moje GPS naprave so onemogočene oziroma so nehale delovati, imela sem le cestni zemljevid. Moj načrt je bil prehoditi šesturno krožno pot do drugega in dalje do tretjega najvišjega vrha Wicklow (najvišjega sem že osvojila). Bila sem prepričana, da bo moja nenazorna skica parkirišča kjer naj bi začela hoditi prišla prav, pa vendar sem se zmotila. Ko sem prišla na ovinkasto cesto, kjer si je bila pokrajina popolnoma podobna, nisem več verjela v praktičnost svoje skice. Zato sem odšla slepo na prvi hrib, ki sem ga zagledala. Nisem uresničila svojih načrtov, ampak je bil izlet vseeno zelo lepo doživetje. Sončno, toplo – le vrh je bil vetroven.

Na tem mestu bi še dodala, da na Irskem zelo opozarjajo, da je potrebno imeti kompas in zemljevid vedno ob sebi. To pa prav zato, ker so poti zelo slabo označene oziroma skoraj niso označene. V primeru megle ali oblačnosti pa človek hitro izgubi orientacijo. Kar se tiče mojega izleta je bilo sončno brez oblačka, zato se tega niti nisem bala.

_MG_2444-Edit

_MG_2486-Edit

_MG_2523-Edit

_MG_2543-Edit
Kamorkoli pridem imam neko dobrodošlico. V Drumcondri Johnov rojstni dan, v Tallaghtu pa piknik. Brez razloga, samo piknik. Končno sem doživela malo »žurerskega« življenja na Irskem. Za razliko od naših klubov se tu klubi zapirajo zelo zgodaj. V povprečju se zabava konča okoli druge ure, vendar smo potem našli drugi klub, ki je bil odprt to štirih zjutraj, kar smo seveda izkoristili do zadnje minute. Res mi je veliko pomenil občutek neke pripadnosti, po enem mesecu sem zopet občutila, da imaš neko družbo v katero spadaš.

_MG_2606-Edit

_MG_2610-Edit

_MG_2617

_MG_2629-Edit

Po dolgi noči in kratkem jutru sva se v torek popoldne z Davidom odpravila severno od Dublina do gradu Cabra. Tam sva bila zmenjena za ogled lokacije in sestanek s prijetnim parom, ki živita in delata v Avstraliji, vendar sta se odločila poročiti v domovini. Grad je nadvse čudovita arhitektura, ki je v celoti ohranjena v starinskem stilu. Prav tako od zunaj, kot notranji prostori, kjer je zelo staro pohištvo in slike portretov, ki jim nisem upala pogledati v oči, ker so tako shrljivi!

Sledeči vikend bo zaradi poroke napornejši, zato sem dobila dva dni prosta in sončno napoved izkoristila za obisk najbolj deževnega predela Irske – Donegala. Regija je ena lepših in najbolj hribovitih. Zavedala sem se, da v dveh dneh ne morem veliko videti, pa vendar sem si zadala kar nekaj ciljev. Prvi dan sem se zapeljala malo naprej od mesta Donegal in iskala fotogenično plažo. Seveda je ni bilo težko najti, saj je bila že prva plaža točno to kar sem iskala.
_MG_2685-Edit

_MG_2704-Edit

_MG_2693-Edivijt

_MG_2673-Edit  _MG_2667-Edit

_MG_2665-Edit

_MG_2662-Edit

Ko se je znočilo, sem se odpravila dalje do neke vasice, si pripravila ležišče in zaspala. Zgodaj zjutraj, ko Irci še spijo, sem odšla v mesto Donegal. Želela sem kupiti zemljevid okoliških gora, da se le nebi ponovila lekcija izpred nekaj dni nazaj.

Življenje na Irskem se začne malo kasneje kot pri nas – povprečni delovni dan se začne ob 8.30 oziroma ob 9.00 uri. Zato sem bila primorana počakati pred informacijami, ampak nič za to; skuhala sem si kavo, naredila zajtrk, šla na kratek sprehod in se malo posončila na zelo toplih 16 stopinjah, ki so za ta najbolj deževni del Irske zelo nenavadne.

_MG_2723-Edit-Edit

_MG_2717-Edit-Edit

Na informacijah so mi pametno svetovali, da obiščem Bluestack Mountains, ki se odpirajo nad mestom.

Kar nekaj je vrhov, ampak do nobenega vrha označene peš poti. Na Irskem obstaja zakon, ki ti dovoli, da tožiš kmeta če se poškoduješ na njegovem ozemlju. Zato so vsa privatna ozemlja (katerih je v hribih ogromno) zaščitena z ograjo in kmetje niso najbolj navdušeni, če te vidijo splezati čeznjo.

Kljub temu se je meni zdelo popolnoma nesmiselno hoditi po glavni cesti in gledati hribovja okoli sebe, zato sem dvignila Ižo in jo podala čez ograjo, nato pa še sama skočila. Ovce so se začele glasno oglašati, ker so se malo ustrašile Iže, zato sem kar se da hitro šla čez polje, prečila še nekaj ograj in končno prišla v hribovje. Tam sem si pa vzela čas za fotografije. Tudi hoja je tu postala pravi užitek. Popolni mir in svoboda. Obenem pa so se mi začeli odpirati tudi pogledi na okolico in ogromne kmetije na idiličnih lokacijah.

_MG_2726-Edit-Edit

_MG_2727-Edit-Edit

_MG_2731-Edit-Edit

_MG_2732-Edit-Edit

_MG_2765-Edit-Edit

_MG_2776-Edit-2-Edit

Po štiriurni hoji sva se prijetno utrujeni vrnili do avta in odpeljali dalje proti zahodu Donegala. Ker se na Irskem znoči okoli desete oziroma enajste ure je bilo časa še dovolj.  Zato sva se odpeljali do najvišjih klifov v Evropi – Slieve Leigh. Najbolj turistični klifi na Irskem so sicer Cliffs of Moher, vendar so Slieve Leigh višji. Brala sem, da segajo do 600 metrov višine! Imaš dve razgledni točki. Prva je parkirišče pod klifi in druga vrh klifov, kamor te pripelje enourna pešpot. Kljub temu, da sem bila že utrujena in se zavedala, da nimam več energije za raziskovanje klifov, sem vendarle odšla do vrha, da bi naredila vsaj eno fotografijo. Ni mi bilo žal, zato ker sem na vrhu dobila dobesedno solzne oči od magičnega pogleda, ki se je odprl pred menoj. Ta moment bi poimenovala »breathtaking«.

_MG_2817-Edit-Edit

Hitro sem se vrnila proti avtu, vendar si obljubila, da mene in mojega fotoaparata niso videli zadnjič. Vendar naslednjič še nekoliko kasneje, da ujamem rdečkaste barve sončnega zahoda.

Zanimiva zadeva, ki bi jo tu omenila je sigurno ogromna razlika med plimo in useko. Dvakrat sem se peljala čez isti most in fotografirala prav zato, ker verjetno nebi verjeli če bi vam opisala z besedo.

_MG_2658-Edit

_MG_2779-Edit-2-Edit

Ob naslednji fotografiji sem se pa vprašala, če kapitan te ladje odpluje samo zvečer in če se nasednji dan vrne prehitro, ne more pripluti do doma, zato mora hitro še na kakšno pivo, da hitreje mine čas. 🙂

_MG_2798-Edit-Edit

Načrt za naslednji dan je bil Mt. Errigal, 751 metrov visoka »gora«. Do severnega dela Irske, kamor sem bila namenjena, sem imela približno tri ure vožnje in to ob najlepših urah dneva – ko se začne mračiti. Zato sem se odločila narediti kakšen kilometer več in odšla po magistrali loviti sanjave momente irske pokrajine.

_MG_2784-Edit-Edit

_MG_2792-Edit-Edit

_MG_2834-Edit

_MG_2824-Edit

_MG_2918-Edit

_MG_2831-Edit

_MG_2857-Edit

_MG_2866-Edit

Naslednje jutro sem se odpravila proti »gori« Errigal, najvišjemu vrhu regije Donegal. Do vrha imaš dve poti – enostavno in zahtevnejšo. Za zahtevnejšo priporočajo vrv in plezalno opremo, zato sem se raje odločila za enostavno. Presenečena sem bila, ko mi je gospa na informacijah povedala, da si v treh urah na vrhu in nazaj, saj je iz ceste vrh izgledal kar mogočen. No in res sem videla zakaj – gora je iz druge strani veliko položnejša in hoja navzgor je bila enostavna, na čase malo bolj strma, vendar nič izpostavljena ali kakorkoli nevarna. Všeč mi je bilo to, da je bila končno nekje pot označena. Med hojo navzgor sem upala, da se bo na vrhu meglica razpršila, vendar nisem imela te sreče. Videla sem le na jezero pod vznožjem, okoli sebe sem imela pa občutek, kot da bi hodila po oblakih. Tudi Iža je, kakor je razvidno iz fotografij, na poti nadvse uživala 🙂

_MG_2880-Edit

_MG_2882-Edit

_MG_2883-Edit

_MG_2889-Edit

_MG_2902-Edit

_MG_2911-Edit

Neizmerno uživam v popotniški fotografiji in ko se odpravim na pot popolnoma pozabim na prostor in čas. Šele po povratku do avta sem začela razmišljati koliko sem dejansko oddaljena od Dublina. Ceste so na temu dele Irske sicer veliko boljše kot v Wicklow Nacionalnem Parku – širše in prijetnejše za vožnjo, pa vendar mi je vzela vožnja domov kar veliko časa, ker sem se na avtocesto priključila šele tik pred Dublinom. Avtoceste sicer so in povezujejo vsa večja mesta, vendar ne povezujejo Donegala, zato sem se domov vozila pet ur, kljub temu da je bilo le 300 kilometrov.

Lep pozdrav iz Irske!
_MG_2843-Edit

1 Comment
  • Matej

    6. 6. 2013 at 10:47

    Beremo, beremo pa gledamo slike pa smo ti mal fouš:) Sploh glede na to, da je tukaj trenutno čas za izpite, tko da poleg slabega vremena še tistih nekaj lepih dni ne morem izkoristit:)
    No, je pa lepo vidt, da ti izkoriščaš čas tako kot se zagre:)