V prazgodovino in nazaj v današnji Dublin z majcenim priokusom bluegrass glasbe! - Slovenia Wedding Photographer
Poročna fotografinja, foto ture, organizacija porok. Wedding photogrpahy, phototours, wedding planning.
Poročna fotografija Bohinj, wedding photography, boudoir fotografija, photo tours
2856
post-template-default,single,single-post,postid-2856,single-format-standard,wp-custom-logo,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-3.8.1,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

V prazgodovino in nazaj v današnji Dublin z majcenim priokusom bluegrass glasbe!

Po prvem trodnevnem izletu sva se mogla za nekaj dni vrniti nazaj v Dublin. Jaz sem namreč v torek imela sestanek s fotografom Davidom, Luka je pa ta dan izkoristil za prijetni sprehod čez mesto in spoznavanjem zgodovine ter sedanjosti Dublina.

Sestanek je potekal nad pričakovanji. David Frain je točno to kar sem iskala v začetku in če bi me nekdo vprašal kaj si želim bi opisala točno tako osebo kot je on. Kar se tiče karakterja in kar se tiče projektov. Dela na različnih projektih, med drugim je tudi partner Googla in ima nadvse zanimiv in razgiban urnik. Zdi se mi, da je tudi on hitro ugotovil mojo navdušenost in mojo voljo do dela. Ni bilo težko ugotoviti, da sem pripravljena ves čas posvetiti fotografiji in njegovim projektom.

Srečen konec dneva sva z Lukom nazdravila v enem izmed pubov v Dublinu. Verjetno se boste smejali, ko bom povedala, da je bil to ameriški pub. Moj sostanovalec John namreč igra bluegrass glasbo, ki je značilna za Ameriko in ima skupino »muzikonterjev«, ki so dobivajo v tem pubu in preigravajo. Moje znanje inštrumentov je zasledilo: benjo, violino, kitaro, mandolino in orglice. Pila sva ameriško pivo (no, jaz sok) in nadvse uživala ameriški večer v središču Dublina.

_MG_1655-Edit

_MG_1657-Edit

_MG_1665-Edit

Ne znam opisati občutka, ko toliko glasbenikov improvizira isto melodijo. Vsak s svojim inštrumentom. UŽITEK!

Odštevajo se dnevi do Lukovega leta nazaj v Slovenijo in dnevi do mojih prvih delovnih projektov. Enega izmed dni sva odlično izkoristila, seveda je bila ideja Lukova. Odšla sva severno od Dublina, na deželo, v predel imenovan Meath. Tam stojijo ene izmed pomembnejših prazgodovinskih znamenitosti na Irskem – najbolj znani, restavrirani in za turiste odprti sta: Newgrange in Knowth. To so ogromne okrogle strukture zgrajene iz kamnov, ki imajo po vrhu posajeno travo, katere začetki segajo v leto 3500 p.n.š. oziroma v mlajšo kameno dobo. Imeli smo smešnega vodiča, ki nam je podal mnogo teorij kaj naj bi bil namen, čemu naj bi bilo to postavljeno, vendar se je na koncu teorij vedno pošalil iz dejstva, da so to le predvidevanja, da nam dejansko ne more podati veliko resničnih podatkov. Edino, kar nam je lahko potrdil je dejstvo, da je v teh znamenitostih močan verski pomen. So močno povezani s soncem in z letnimi časi – v kamen je ohranjen vklesan koledar (predvideno eden prvih koledarjev na svetu). Zaupal nam je pa tudi, da je na tem območju shranjenih eno tretjino vseh megalitskih gradenj mlajše kamene dobe na svetu.

Nadvse zanimivo spoznavanje irske zgodovine. Tudi vodeni ogled je cenovno zelo ugoden za študente – 6 evrov za obe grobnici.

_MG_1670-Edit

_MG_1672-Edit

_MG_1734-Edit

_MG_1728-Edit

_MG_1723-Edit

_MG_1716-Edit

_MG_1715-Edit

_MG_1710-Edit

_MG_1685-Panorama

_MG_1705-Edit

_MG_1700-Edit

Na poti proti Dublinu sva se pa ustavila na (baje) najboljšem fish and chipsu v mestu Howth. To je polotok v severnem predelu Dublina, ki je znan po noro dobri lokaciji z astronomsko dragimi nepremičninami in odlično morsko hrano.

_MG_1739-Edit

_MG_1744-Edit

_MG_1750-Edit

_MG_1759-Edit

_MG_1761-Edit

_MG_1764-Edit
Tisti teden naju je bluegrass glasba spremljala tudi čez vikend. John je namreč praznoval svoj rojstni dan in povabil prijatelje, ki so nam kar veselo popestrili zabavo s preigravanjem in petjem. Za vse tiste, ki vam je kakorkoli všeč stara glasba, vam bo bluegrass v priloženem posnetku sigurno polepšal naslednje tri minute življenja! Vse najboljše John!

https://www.youtube.com/watch?v=8ajTeFzglJA

_MG_1839-Edit-2

_MG_1843-Edit-2

_MG_1845-Edit-2
Nedeljo, dan pred Lukovim odhodom so naju pa čakali še nakupi darila za mojega brata Matjaža in Uršo, Lukovo sestro. Najina nakupovalna mrzlica se je v mestu popolnoma razvnela in sva kljub planu, da greva »na hitro«, sva prišla domov z kar nekaj vrečami. Najbolj naju je zamikala trgovina s knjigami, kjer so bile vse knjige po 5 evru – jaz sem si seveda kupila priročno knjigo z naslovom »Healthy cooking«, da bo moje prehranjevanje v naslednjih mesecih kar se da zdravo.

Torej, »shopping« ulice polne turistov in uličnih umetnikov. Ljudi, ki na tak in drugačen način služijo ali zapravljajo denar. »What goes around, comes around,« pravijo.

_MG_1879-Edit

_MG_1896-Edit

_MG_1887-Edit

_MG_1884-Edit

_MG_1880-Editbw

_MG_1881-Edit

_MG_1941-Edit

_MG_1945-Edit

_MG_1857-Edit

_MG_1866-Editbw

_MG_1873-Editbw

_MG_1914-Edit

Ampak pride čas, ko se najino »špilanje« turizma zaključi. Moja aklimatizacija na novo okolje je uspela, Luku se je pa dopust zaključil. Za oba je čas, da se vrneva v realno življenje – Luka v učenje, jaz pa tudi učenje, samo na drug način.

_MG_1955-Edit

_MG_1969-Editbw

_MG_1972-Editbw_MG_1967-Editbw
In današnji dan, ko pišem tole objavo, je že deseti dan od Lukovega odhoda. David me je zaposlil s projekti, tako da niti ne morem razmišljati o tem, da bi mi kakorkoli bilo dolgčas. Ogromno delava na terenu, v studiih in veliko dela imam tudi doma, za računalnikom. David namreč pravi, da je obdelava fotografij 50% same fotografije in kljub temu, da je naš namen delati dobre fotografije, obdelava kvalitetno zajeto fotografijo samo še nadgradi na profesionalen nivo. Ogromno informacij mi je že podal, takšnih in drugačnih. Obenem je tudi zelo raziskovalen tip človeka in mi je dal mnogo predlogov za izlete po Irski, kam se odpeljati in kaj si pogledati.
Poleg tega je pa tu še Iža, ki me vsakič ko za minutko odložim delo, hitro zaposli.

Živeti v Dublinu je nekaj popolnoma drugačnega, kot sem navajena. Glede na to, da ne živimo ob glavni cesti, ne slišim zvoka prometa. Pa vendar je še vedno občutek pravega življenja v mestu. Hitro sem se začela zavedati vseh stvari, ki jih pogrešam in vseh malenkosti mojega čudovitega življenja v Sloveniji, ki jih sedaj še bolj spoštujem.

Če grem teči – tečem po betonu, tečem po strnjenih naseljih ali prometnih eno ali dvopasovnicah. Če greva z Ižo na sprehod – greva v dve ulici oddaljen park, ki se pozno zjutraj odpira in ob osmi uri zvečer zapira. Park je poln psov in ljudi, sploh v popoldanskih urah. Ni drugega kraja, kjer bi lahko na sončku spila kavo, kot na stopnicah pred hišo.

Te dni sem se začela zavedati koliko mi pomenijo in kako polnijo moje življenje: »kofetkarska« srečanja oz. »kokošnjak« pri Jessie, nedeljski filmski večeri v Primožovem novem stanovanju,  pikniki in izleti v Bohinj, mamičina lazanja in vsa ostala doma narejena kosila, mamin burek, odklop od realnega sveta s sprehodom po tihem, samotnem gozdu, ogromen travnik oddaljen minuto hoje od hiše. Najbolj od vsega pa pogrešam izlete z Lukom. Tudi tiste plezalne, kjer Luku »kravžlam« živce, zaradi moje boječosti in slabe volje – vendar je prihod na vrh vedno toliko lepši in mnogo srečnejši občutek, kot če pripešačim nanj.  Ampak pravijo: »Practice makes perfect« 🙂

Za nadaljnje potepanje po Irski imam že kar nekaj planov, fotografskih planov. Trenutno sem potopljena v Davidovem delu, vendar bom v kratkem zopet odšla na potep in objavila še več, še boljših fotografij. Saj pravim – vsaka objava boljše. 🙂

Lep pozdrav v Slovenijo. Ne se sekirati zaradi mraza, ki prihaja, tudi pri nas ni nič boljše (če ta tolažba kaj velja, hehe)

_MG_1974-Edit