Wicklow Nacionalni Park in Pivovarna Kilkenny! - Slovenia Wedding Photographer
2787
post-template-default,single,single-post,postid-2787,single-format-standard,wp-custom-logo,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-3.8.1,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Wicklow Nacionalni Park in Pivovarna Kilkenny!

Se spomnite, ko sem v prejšnem blogu omenjala vreme v Belgiji? No, očitno nama je sonce sledilo, samo po drugi poti. Sonce se je odločilo plačati francoske cestnine in se nama zopet pridružilo v Calaisu. Kakor sem že omenjala, je bila že Anglija neverjetno (in neznačilno) sončna ob najinem prihodu. Prav tako tudi Irska. Ker sva prispela v petek in je bila napoved sončna še čez vikend, vse do torka, sva se seveda odpravila na deželo. Moj sestanek s fotografom je bil pa prav tako v torek,  tako da sva imela tri čudovite dni, da jih izkoristiva kar se le da.

Odpeljala sva se nedaleč stran od Dublina, kakšnih 100 kilometrov po ozkih, slabih cestah, preko Sally Gapa, vse do osrčja Wicklow Nacionalnega Parka.
Sally Gap je eden izmed dveh glavnih vzhodno-zahodnih prelazov v Wicklow Mountains. Obdaja ga prečudovita scenografija in ga imam v dobrem spominu prav zato, ker je bil to moj prvi pogled na idilično irsko scenografijo. Tu se pelješ tudi mimo Luggala, to je posestvo, ki je v lasti enega izmed članov družine Guinness.

Panorama06

Panorama07
Ker nisva točno vedela kam naju bo ta ozka, slaba cesta pripeljala – ali bo tam mesto, vas, ali samo turistična destinacija kamor sva namenjena, naju je bilo že strah, da bova ostala brez bencina, ampak sva le prišla v vasico z bencinsko črpalko.

_MG_1281
Nekaj kilometrov dalje od vasice sva pa prispela na najin cilj – Glendalough, imenovano tudi Valley of the Two lakes (Dolina dveh jezer). V Lonely Planetu sva prebrala, da je to eden izmed lepših delov Irske in glede na število avtomobilov predvidevala, da eden izmed najbolj turističnih destinacij v okolici Dublina. Najprej se cesta zoža in te pelje preko »Lower Lake« (Spodnjega Jezera), mimo znamenitega Glendalougha (delno ohranjena vasica iz petega stoletja) in se pripelješ do parkirišča, ki stane štiri evre. Od tam dalje imaš odlično narejeno sprehajalno pot po gozdu nazaj do Spodnjega jezera, vasice in dalje do »Upper Lake« (Zgornje Jezero).

Kaj je Glendalough?
Glendalough je, kakor sem že omenila, delno ohranjena vasica, ki jo je v petem stoletju našega štetja našel Sv. Kevin. V Dolino je prišel kot mladi menih v iskanju miru. Sedem let je spal na kamnu, nosil živalsko kožo in živel v popolnem sožitju z živalimi. Zgodba pravi, da naj bi potem prišli še drugi ljudje, Kevin pa naj bi tam ostal vse do konca 120 let dolgega življenja. Vasica je še vedno predstavljena kot njegov dom – kje je spal, kje je imel kuhinjo itd.

Ker sva midva bolj pohodniške narave sva se najprej odpravila do Zgornjega Jezera, kjer tudi leži nekaj izmed Kevinovih prostorov, vendar so dostopni le z ladjico. Odpravila sva se po krožni peš poti okoli jezera, kjer se najprej malo bolj »hitro« po narejenih stopnicah dvigneš na višino 500 metrov, kjer se ti odpre idiličen pogled na jezero.

_MG_1301-Edit-Edit-Edit-2

_MG_1308-Edit

Panorama09
Pot nadaljuješ po grebenu, nato se pa počasi spustiš do konca jezera, mimo ruševin in čez most na drugi stran reke.

Panorama10

Panorama11

_MG_1347-Edit

_MG_1355-Edit

Tu sva ob poti našla plezališče v katerem je bilo na hitro preštetih šest navez in odlične balvane, kjer je Luka takoj zagrabil priložnost in izživel svoj največji navdih – plezanje.

_MG_1359-Edit

_MG_1377-Edit

_MG_1369-Edit

_MG_1366-Edit

_MG_1364-Edit
Ta izlet bi poimenovala  »napornejši sprehod«, ker je bila hoja popolnoma nezahtevna. Med vsemi ljudmi, ki sva jih srečala, sva bila midva tista polovica turistov s športnimi oblačili. 🙂 Celotna pot okoli jezera je trajala približno tri ure, s tem da sva se veliko ustavljala, fotografirala, na koncu se pa še malo posončila ob balvanih in potočku.

_MG_1389-Edit

_MG_1396-Edit
Prvi izlet končan. Brez dežja!

Ker je bilo parkirišče kontrolirano tam nisva mogla prespati in sva se odpravila dalje. Prvo prenočišče sva iskala na cesti proti Wicklow Gapu, drugemu izmed vzhodno-zahodnih prelazov v Wicklow Mountains. Vrh je bil zelo vetrovn in mrzel, tako da sva naredila samo fotografijo in se odpravila dalje.

Panorama12
Vrnila sva se nazaj v dolino Glendalougha in nadaljevala po malo boljši cesti – ta je imela vsaj črto na sredini, proti jugu. Vendar ne za dolgo – kmalu sva se odcepila na bolj ozko stransko cesto in se začela vzpenjati ob idilični irski scenografiji. Pika na i je bilo pa še sonce, ki je tik pred sončnim zahodom najprijetnejši za toplo in kvalitetno fotografijo. Če se kje Mini popolnoma zlije z okolico, je to sigurno tu!

_MG_1406-Edit

_MG_1419-Edit

_MG_1417-Edit

Panorama13

Pripeljala sva se vse do Glenmaloure-ja, in sledila reki Avonbeg proti toku. Parkirišča so bila za tako pozno uro kar polna in se nama je hitro dozdevalo, da je to pravi prostor za kampirjanje oziroma »čeharjenje« (izraz pojasnen v prejšnji objavi). Tu sva parkirala ob travniku, kjer je bil že postavljen ogromen šotor. Postavila šotor in malo povprašala sosede kako in kaj. Pravijo, da je dolina ob reku Avonbeg zelo priljubljena med mladimi Dublinerji, da se odpeljejo iz mesta, naredijo piknik in spijejo kakšno pivo (ali več). No, to da so popolnoma mestni ljudje so dokazali zjutraj, ko so ob zelo zgodnji uri pospravili šotor in odšli, za seboj pa pustili goreč ogenj in polno umazanije po tleh. Zame, ki sem navajena kampiranja po Skandinaviji, kjer vsi ohranjajo naravo čisto, je bilo to popolnoma nesprejemljivo. Ampak, vse sem pozabila, ko sem si zjutraj privoščila slovenski med domače izdelave! Njami! 🙂

_MG_1442-Edit

_MG_1444-Edit

Za lepše fotografije sem se pa odpravila čez reko na nasprotni travnik. Kič!

_MG_1447-Edit

panorama14

_MG_1468-Edit
Zapeljala sva se dalje do uradnega parkirišča, kjer je izhodišče za kar nekaj okoliških hribov. Midva sva se odločila osvojiti najvišji vrh regije Wicklow –  Lugnaquilla, katerega vrh se dviga na nadmorsko višino 925 metrov!

Dodam še to, da je na tej izhodiščni točki znak, da so psi prepovedani. Informacije, ki sva jih dobila od različnih ljudi so, da načeloma ni problema – dokler je pes privezan. Če pes ni privezan in slučajn teče proti kakšni ovci, ga bo kmet suvereno ustrelil. Glede tega so zelo striktni.

Opozarjali so naju tudi, da naj se raje drživa poti, ker je vreme zelo spremeljivo in hitro lahko zaideš, če pride megla in izgubiš orientacijo. Nisva bila popolnoma prepričana, kako naj to vzameva, saj se še vedno spomneva lanskoletne izkušnje iz Finske. Ampak sva se vseeno držala njihovih nasvetov in šla po poti – le pred vrhom sva se izognila dolgočasnemu in razvlečenemu grebenu in šla samo naravnost do vrha. Zopet sva imela srečo, da sva na vrhu ujela super razgled na okolico.

_MG_1469-Edit

_MG_1472-Edit

_MG_1475-Edit

_MG_1498-Edit

_MG_1501-Edit

_MG_1514-Edit

_MG_1511-Edit
Pot nazaj sva obrala na še sosednji hrib, ki je imel zelo zanimivo strukturo, ki jo je izdolbila voda. Kako je lahko voda tako vplivala na to, je Luka logično opazil, da je kar nekaj različnih vrst tal. No, mogoče se motiva, mogoče ne, ampak hoja je bila zelo zanimiva, kot v nekakšnem labirintu.

_MG_1528-Edit

_MG_1538-Edit

Dodajam še dva primera slabih (normalnih) cest po deželi.

_MG_1549-Edit

_MG_1545-Edit

Izlet končan, vreme se je že začelo oblačiti. Odrineva nazaj v smeri severozahoda do mesta Kilkenny. Tudi to mesto je eno izmed glavnih atrakcij v tem predelu Irske. Slovi po veličastnem gradu, barvitih in starinskih hišah, ogromnem številu pubov in za Luka najpomembnejša lastnost mesta – pivovarna Kilkenny. To je dejansko glavni razlog, zakaj je Luka splaniral najino pot v to mesto. Nadvse si je zaželel obiska pivovarne, ki vključuje tudi degustacijo.

Prišla sva v nedeljo pozno zvečer in se kar takoj zapeljala nad mesto, v osamljeno vasico, kjer sva si v prtljažniku naredila ležišče. Našla sva čudovito lokacijo. Od te lokacije, do konca ceste, je bila le še ena ogromna kmetija z črno fasado, ki je že na daleč izgledala kar malo strašna.

_MG_1550-Edit
Ponoči, ko sva oba mirno spala, kar naenkrat zaslišim zvok, kot da bi nekdo udaril po strehi. Malo me je zagrabila panika, ampak se nisem upala premakniti. Takoj za tem se je pojavil še en zvok, kot da bi nekdo udaril po sprednjem steklu. Takrat je še Luka skočil pokonci, zaprl okno in prižgal luči avtomobila. Nikjer nikogar. Zopet popolna tišina. Tudi sanjalo se nama ni, kaj bi lahko bilo. Obema je še kar nekaj časa močno razbijalo srce, preden sva zopet zaspala.
Zjutraj sva šla pogledati okoli avta, kaj bi lahko bilo. In sva ugotovila – neka žival je skočila iz drevesa na streho od avta, dalje na prednje steklo in na tla.
Ne morem opisati scenarija, ki sem ga imela v glavi tisti moment. Predstavljala sem si kmeta iz ogromne črne kmetije, ki je prišel, udaril po avtu, se skril in čakal na ponovni napad, ko zaspiva nazaj. Kot v filmu! 🙂

Ampak, preživela sva, bila je le žival. Šla sva v mesto Kilkenny. Končno je napočil velika zmaga za Luka, dokler nisva prispela do vhodnih vrat »Sunday and Monday closed«. Ojoj!

No, sva šla pa pogledati vse ostale turistične atrakcije – grad, trgovinice in seveda zasluženo pivo v eni izmed starinskih gostilnic.

_MG_1561-Edit

_MG_1567-Edit

_MG_1589-Edit

No Comments

Sorry, the comment form is closed at this time.