Naju je z smrtno resnim in zastrašujočim pogledom opozoril rdečehlači-zelenomajčni gospod z uhanom v ušesu, na informacijah Koli nacionalnega parka na vzhodu Finske. Park, ki leži zelo blizu meje z Rusijo, je bila ena izmed idej kaj početi v naslednjih dneh najinega potovanja.

Potujeva po predelih Finske, kjer so turistične informacije odprte samo od ponedeljka do petka, kjer se življenje začne ob deseti uri, ko se odprejo nakupovalni centri. Oulu, mesto polno življenja, zamenjava za mesto Lieksa, mesto za časom. Bi rekla, da kar na vseh področjih.

Že prvi dan sem se v mestu počutila nekako nesproščeno, ko so naju občudovali s čudnimi pogledi na plaži, kjer sva se po domače namestila in si naredila obilno kosilo. Potem, ko sva na plaži preživela še celo popoldne, Luka je telovadil, jaz pa okraševala svoj risalni blok in pisala scenarij za moj dokumentarno-potopisni film, sva bila kot cirkus za mimoidoče. Da ne govorimo o Lukovem reševanju pobegle posode, ki nama jo je tok odnesel v najbolj umazan predel zaliva, tako umazan, da ni upal stopiti v vodo in si je pomagal s palico. Takrat sva šele zabavala mame na sprehodu.

Glede filma; s svojo novo pridobitvijo – fotoaparatom, svoje prve posnetke delam tu v navdihujoči naravi Skandinavije. Planiram krajši dokumentarno-potopisni filmček o najinem potovanju, ki bo šel v postopek izdelave, ko prispem v svoj dom pod slovenskimi alpami. Hribi, končno! Finska, sicer polna lepih jezer, vendar taka ravnina, da iz vzhoda Finske, vidim zahod Švedske.

V ponedeljek, ob devetih zjutraj, ko so se odprle informacije v Lieksi, sva šla po predloge v katerega izmed kar nekaj parkov na vzhodu Finske, bi se odpravila. Imela sva v mislih daljši trek, ideja je bila tudi t.i. »wolf’s trail«, 90 kilometrov dolg trek ob meji z Rusijo, vendar sva se potem odločila za krajšega, 60 kilometrov v Koli nacionalnem parku, ker ponuja veliko razgledov zaradi višinskih razlik (najvišja točka 347 metrov). Za še dodatne, natančnejše informacije sva se oglasila v info točki nacionalnega parka, kjer naju pričakal ta rdečehlači gospod, ki naju je opozoril, da je zadnje dni deževalo in da skale znajo zelo drseti, povrh vsega je pa na tej poti še prečenje reke, ki zna biti zelo, zelo nevarno, ker je voda zelo, zelo visoka. Cela drama.

Odšla sva na pot odlično pripravljena, s točno izračunano količino hrane, ki jo človek potrebuje za štiri dni trekinga. Da sva pridobila na prostoru in teži sva s seboj vzela vnaprej pripravljene dehidrirane obroke, nekaj namazov, ter kruh, ki je bil v Lidlu znižan 50%.

Prvi dan sva naredila le 8 kilometrov, ker naju je tako navdušilo zavetišče – spodnja slika pove več kot tisoč besed. Cel luksuz!

Pot je bila večinoma spust, zelo malo vzponov. Ko sva prispela, odpreva prvi dehidriran obrok. »Mljask«, oba lačna, se po prvi žlici spogledava in strinjava o nedefiniranem okusu pripravljene hrane, ki sva jo zaužila. Da si popravim okus, si naredim še »instant mlečni riž«, ki sem ga našla v koči, ampak neuspešno. Dovolj eksperimentiranja za danes! Želodec mora zdržati še dva dni takega prehranjevanja, naj se spočije do jutri.

Medtem, ko je ogenj v sredini brloga že kar prijetno grel, sva z Lukom sedela ob njem, jedla pečene gobe in sušila čevlje ter nogavice, sva zaslišala ljudi. Prišli so štirje Finci, ki so se namesto notri na toplem, namestili kar na zunanjo klopco, ter začeli peči hrenovke. Mljask, kako diši! Res so se nama cedile sline. Za njimi je sta prišla še dva Finca. In to še ni bilo vse – na koncu še štirje zgovorni in zelo prijetni Francozi. No, malo smo se stisnili ampak je šlo.

Drugi dan naju je čakala daljša pot, prehodila sva 19 kilometrov. Prva polovica je bila bolj ko ne ohranjanje iste višine in hoja po udobnem mahu vseh odtenkov.

Najin okus so reševale gobe, jurčki, ki jih je Luka z največjim užitkom čez dan nabiral, ter ogromno število borovnic, ki sva si jih privoščila s sladkorjem. Njami 🙂

Zvečer pa končno zasluženi špageti z Pesto omako, ki so se na koncu izkazali za zelo sluzast obrok. Upam, da je sluz zaradi posebne vrste špagetov in ne zaradi mlake, kjer sva zajela vodo.  Tretji dan sva prehodila 18,6 kilometrov, za četrti dan sva si pa pustila še zadnji deset kilometrski »šprint« proti cilju.Zadnjih sto metrov trekinga, ko sem bila že vsega sita, mi je pa nasmeh na obraz narisalo prelepo pero, ki sem ga zagledala na tleh. Res lep vzorec.

Vesela, da sva končala, s slabim okusom v želodcu, sva si takoj v prvem Lidlu nakupila moko, mleko in jajca, da sem spekla palačinke na prvem udobnejšem počivališču.

Po obilnem hranjenju se odpraviva proti Kuopiu, kjer je največja »smoked sauna« oziroma po finsko »savu sauna«, ki sprejme do 60 ljudi. Poleg savne pa jezero, za pravo tradicionalno finsko savnanje – najprej segreti na 90 stopinj, nato ohladiti na 10 stopinj (ali še kakšna manj).