Irski v slovo – z avtom iz skrajne točke zahodne Evrope domov pod Alpe

Zadnje tedne bivanja na Irskem je bilo vse napeto. Napeto zato, ker sem želela izkoristiti čas kar se da, videti čim več in dokončati vse projekte, ki sva jih imela z Davidom. Zato se je pisanje bloga tisti čas prisilno zaustavilo oziroma se je preveč dogajalo in premalo je bilo časa, da bi vse to napisala.

V septembru je dogajalo nonstop. Z Davidom sva imela dve, zadnji čudoviti poroki, ki sta me do srca ganili in to predvsem zato, ker sem vedela, da sta zadnji.

Tisti mesec sem imela toliko obiskov, kot še nikoli prej. Najprej me je presenetila novica, da Mandi prihaja na prakso v Dublin. Nekako sva se izmenjala – en Ločan na Irsko, drugi domov. Z njim je prišla tudi Žana. Odpeljala sem ju na kratek izlet v Wicklow nacionalni park, o katerem sem že nekajkrat govorila:
– Wicklow Nacionalni Park in pivovarna Kilkenny!
– Galway, Holywood in pogreb

Odpravili smo se do znamenitega prelaza “Sally Gap” od koder se vidi veliko posestvo družine Guinness in dalje do mesta Wicklow, kjer smo srečali še nekaj zagnanih Ircev, ki se kopajo ne glede na zunanjo temperaturo. Nad pokrajino sta bila nadvse navdušena. To dokazujejo spodnje fotografije, na katerih svoje navdušenosti nista mogla skriti nad takojšnjo objavo na Facebook. In zgornji posnetek, kako nas je veter na prelazu presenetil ter dobesedno nosil okoli.

Po Žaninem odhodu, se je Mandi uspešno udomačil v Dublin. Jaz pa pričakala še zadnji obisk, katerega sem se najbolj veselila – Luka in Nikota. Najprej smo skupaj za dva dni odšli na zahodno obalo, peljala sem ju nazaj na Achill Island, kjer sem že bila z mojima staršema, nato pa dalje proti Westportu in se sprehodili na Sveto Goro – Croagh Patrick, o kateri sem tudi že govorila v prejšnji objavi. Vreme nam tiste dva dni ni bilo najbolj naklonjeno. No, vse do mojega vkrcanja na vlak nazaj proti Dublinu. Pustila sem jima avto in Ižo, jaz pa dalje, dokončati posle v Dublin.

Na Croagh Patrick (764 metrov) smo hodili približno 40 minut. Hoja je enostavna, le na koncu malo strmejša. Razgled naj bi bil čudovit – saj se vidi na Westport in vse okoliške otočke, ki so zelo majhni, a jih je veliko. Na to znamenito goro, najznamenitejšo goro Irske, vsako leto poteka bosi pohod, ter romanje. Zanimiv izlet za dopoldansko sprostitev.

Luka in Niko sta se vrnila en dan pred rezerviranim trajektom. Pravočasno, da si je Niko ogledal še Dublin, midva z Lukom pa spakirala vse potrebno in pripravila avto za odhod. V sredo zvečer je ob 20. uri naš trajekt zapustil Dublin. Občutki so bili mešani. Po eni strani, sem se veselila prihoda domov, vrnitve nazaj do svojih prijateljev, znancev, družine in seveda Luka. Po drugi strani, pa me je stiskal občutek, da je vprašanje časa, kdaj bom zopet videla sostanovalce, Millie (haskija, s katerim si je Iža delila vrt), fotografa Davida in vse ostale, ki so bili del mojega življenja na Irskem. Bila sem polna adrenalina – ko smo zapeljali na trajekt so pa pritekle prve solze, ki so bile znak mešanih občutkov in po eni strani sreče, ker sem se veselila novih izzivov in izkušenj.

Trajekte smo rezervirali vprej. Cene sicer ne variirajo veliko – se pa splača rezervirati čim prej, ker je še vseeno ceneje. Iz Dublina do Anglije (Holyheada) trajekt vozi približno tri ure. Prišli smo pozno. Nato pa dalje v smeri Doverja, od koder gre trajekt v Francijo. Ker smo imeli več kot 24 ur časa do naslednjega trajekta, smo priložnost zopet izkoristili za obisk Slovencev. Ko sva z Lukom potovala na Irsko, sva oglasila pri Vidi, odlični oblikovalki, ki živi in študira v Leicestru, po poti domov pa smo se oglasili pri Simoni, ki s fantom delata v Cloventryju – majhen angleškem mestecu. Dobrosrčno sta nas sprejela sredi noči, ko smo vsi utrujeni pozvonili in nam postregla z udobnimi ležišči. V zahvalo smo jima pustili nekaj slovenskih dobrot, polento in podobne stvari, ki jih v Angliji ne moreta kupiti. Sprehodili smo se čez mesto, ki je zanimivo za videti zaradi svoje arhitekture. Privoščili smo si dve pavzi za kavo in se počasi odpravili nazaj do avta.

Ob 15.30 uri smo se odpravili iz Cloventryja. Čakala nas je dvourna vožnja do Doverja, kjer smo imeli srečo in kljub temu, da je bil naš rezerviran trajekt šele naslednje jutro, so nas sprejeli že na večerni trajekt in tako ob 19.30 zapustili Anglijo. Trajekt iz Anglije je krajši – le dobro uro. In tudi dosti cenejši. Cene tega trajekta za osebo in avto so okoli 20 evrov, medtem ko se cena trajekta iz Anglije do Irske začne pri približno 60 evrov. Vrnili smo se po isti poti, kot sva se pripeljala na Irsko (več v prvi blog objavi). Ker se nam ni dalo ustavljati in smo si vsi želeli kar se da hitro domov, smo se vozili iz Francije do Slovenije neprestano. Ves čas nekdo vozil, ostale dva spala. V Kranj smo se pripeljali naslednji dan, okoli 16. ure. Torej smo za pot iz Francije potrebovali 24 ur.

Moje navdušenje nad vožnjo med Alpami in vožnjo po desni strani ceste me je držalo budno do zadnjega kilometra. Končno spet med svojimi domačimi. Kljub temu, da sem spet varno “zaprta” med Alpami, so moje misli in moji cilji večji od Alp. Segajo dalje, širom Evrope in širom sveta, iskati nove priložnosti, nove projekte, nove želje…..

Življenje je lepo. Lep večer želim.