Zimski sončni vzhod na Viševniku

Prejšnji vikend sva bila oba z Lukom že malo naveličana temačnega in oblačnega vremena. Odločena, da bova presegla mejo megle in šla nekam z lepim razgledom, sva se ob nenormalni jutranji uri (sredi noči) odpeljala iz Bitenj. Vedela sva, da bo sneg na vrhu, zelo naju je pa presenetilo že kar nekaj centimetrov pobeljene pokrajine na Pokljuki. Zagnala sva se po smučišču navzgor z željo, da ujameva sončni vzhod in oranžen pogled na Triglav.

Prvo “gazenje” po sicer nekaj centimetrov snega je bilo zame kar utrujajoče. Kondicija mi letos zaradi nizkih irskih gričev manjka. Tudi jutranja ura ni moja najljubša, ampak se vedno splača. Nič pa to ni motilo Iže. Kljub jutranjem počasnem premikanju in stalnem pretegovanju jo je pogled na sneg popolnoma napolnil z energijo. Podobno je bilo tudi pri Luku.  Bolj ko smo se približevali vrhu, bolj se je nebo modrilo in prelivalo z oranžnimi odtenki . Stopinje gamsov in zajcev so bile edine stopinje, ki so naju prehitele tisto jutro. Občutek, da smo res sami, le gorski svet nas obdaja, je bil nepopisen. Cel svet se je prebujal, medtem ko sva midva naredila že prve korake do vrha. Prve človeške stopinje prvega snega letos. Pod nama pa megla iz katere so gledali samo vrhovi.

Na vrhu sva bila točno takrat kot je bilo mišljeno – ob sončnem vzhodu. Kako rada imam slovenske hribe, kako rada imam izlete z Lukom in Ižo…. To je nekaj, kar sem res pogrešala celo poletje in pogled na Triglav me je kljub stopinjam pod ničlo zelo pogrel.