Izglasovan za Nacionalno goro Norveške, predvsem zaradi svoje pravilne simetrične oblike. Že ko jo zagledaš od daleč te prevzame, ko se pripelješ pod njo te pa navduši in straši njena višina in strmo pobočje. Najbolj pa občudujem Matota in Mareta, ki imata namen splezati 700 metrov dolgo smer South Pillar.

Vrh gore meri 1392 metrov, predvrh, imenovan Halls Fortopp, pa 1314 metrov.

Z Lukom sva se imela namen odpraviti po »Normal route« do predvrha. Ta pot je sicer opisana kot zahtevnejša ampak nič izpostavljenega terena, za razliko ko je za nadaljnjo pot do vrha potrebna plezalna odprema zaradi izpostavljenosti. Na podlagi tega opisa sem se odločila da grem do predvrha, mogoče varujem Luka, da spleza začetek poti na vrh, ki je nevarnejši in potem nadaljuje brez varovanja.

Ampak ko sem prišla do predvrha me je pot do vrha navdušila, prav tako kot piše v opisu gore »Ko boste videli vrh, vas bo navdihnila želja po plezanju.« Odločitev je padla, postavila sem si izziv in si rekla »ajd, probamo«.

Ta del je uspel, vendar »zbasati« se iz te prečke je bilo zelo težko, zato sem si tu pomagala z »gurtno«, da sem stopila vanjo. Nadaljnja pot do vrha je bila pa veliko enostavnejša in odličen izziv. Vrh gore pa velik kot nogometno igrišče s čudovitim pogledom na okolico. Res sem ponosna na vse nas štiri, ki smo uspešno prišli na vrh.

Po prihodu nazaj na kamp, ki v bistvu ni kamp, ampak počivališče, kjer prenočijo vsi obiskovalci Stetinda, smo se zbrali vsi štirje okoli osme ure ter z obilno večerjo nazdravili našim dosežkom. Čudovit malamut, katerega imena se ne spomnim, je pa v meni zopet zbudil željo po tem, da bi bila Iža z mano.