Spomladansko potepanje po Bohinju
Zadnjič Alpami iz oči v oči, naužiti se zadnjega snega, razgibati svoje misli in telo ob pogledu na Vogel ter okoliške bohinjske hribe. To je bil moj zadnji plan pred polletnim odhodom na Irsko. Da bi ga kar se da izkoristila, sem se v Bohinj odpravila že v četrtek in se povzpela v osrčje planote Komne. Na poti sem srečala zanimivega Ukrajinca, ki je “prištopal” v Bohinj in se kljub prvem planu, da gre le do slapa Savice odločil, da bo skočil kar do vrha Komne! V športnih “supergah”, kavbojkah in srajci, vendar je bil odlična družba zame in Ižo vse do koče.
Na vrhu je bil občutek magičen – obdajalo me je toplo sonce, rahel vetrič in pobeljena planota – skoraj nedotaknjena; le na nekaterih delih odtisi turnih smučarjev.
Petkovo dopoldne sem zaradi oblačne napovedi želela izkoristiti in se odpravila teči okoli jezera. V popoldanskih urah so se mi pa pridružili moji najljubši prijatelji in Luka, ki so popolnoma popestrili moj dan. Zabava se je nadaljevala pozno v noč; za nekatere bolj, za nekatere manj. 🙂 Pogrešala sem le tistih nekaj, ki se zaradi različnih razlogov niso mogli pridružiti – nekateri izmed njih v tem trenutku sončijo svoje obraze na Kanarskih otokih (jim kar malo zavidam) 🙂 Hvala vsem, ki se prišli!
Anja, Domen in Žan, vam pa lep pozdrav na Kanarce!
Fotografij od tu nimam, ker sem zaradi varnosti svojo opremo raje skrila.
Sobotino jutro je bilo zopet prekrito z oblačnostjo. Vendar nas vreme ne ustavi!:) Nekateri izmed prijateljev so odšli že zgodaj domov, drugi so se odločili še malo ostati in odpočiti, midva sva se pa odpravila na izlet z Ižinima bratoma.
Končno smo se le uspeli dobiti družba, ki imamo pse iz istega legla. Sicer smo od osmih lastnikov lahko prišli le trije, ampak je bil izlet super ideja in odlično doživetje. Tako za nas, kot za naše pasje prijatelje. Annty, Nike in Iža so sigurno prava družba eden za drugega. Kljub temu, da se oni ne zavedajo da so v sorodu, so zelo očitno na isti valovni dolžini. Hvala za lep izlet na Vogar!
Ko sva se z Lukom vrnila iz Vogarja so kmalu za tem vsi bojevniki poslovilne zabave razen naju, Urške in Jureta, odšli proti domu.
Mi štirje smo se odločili ostati še en dan in nam res ni bilo žal. Prebudili smo se v s soncem obsijanem Bohinju, ki je bil odlična vzpodbuda za še en izlet. Tokrat proti planini Uskovnici. Pot iz Voj proti Uskovnici je neshojena in malo prestrma, da bi se Jure povzpel s kolesom, zato ga je moral nositi na ramah. Bogi!:) Ampak je po poti nazaj prišel na svoj račun, saj smo obrali malo daljšo, temveč primernejšo pot v dolino, da se je Jure lahko izživljal nad svojim kolesom. 🙂 🙂
