Priprave na Irsko - Slovenia Wedding Photographer
Poročna fotografinja, foto ture, organizacija porok. Wedding photogrpahy, phototours, wedding planning.
Poročna fotografija Bohinj, wedding photography, boudoir fotografija, photo tours
2716
post-template-default,single,single-post,postid-2716,single-format-standard,wp-custom-logo,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-3.8.1,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Priprave na Irsko

Ali ste že kdaj imeli tisti občutek, ko ste bili že popolnoma prepričani, da je vaša priložnost zamujena, potem pa kar naenkrat izveste, da temu ni tako?
Prav to se je zgodilo meni. Novica, da imam še možnost prakse v tujini, je v trenutku razbila moje oblake, polne vprašajev, kaj naj počnem, ker mi kmalu poteče status študenta. Zavedala sem se tega, da si želim izpopolniti, izpliti mojo fotografsko tehniko, da se želim učiti, učiti in še enkrat učiti. Vendar me je bilo strah, da bi za današnje razmere težko dobila delo, pri katerem bi se imela priložnost učiti.

Veliko delam na tem, da zagrabim vsako priložnost. Kadar ni priložnosti, imam na fantovi podstrehi zelo dobro zimproviziran fotografski studio, ki sem ga nardila iz odpadlih belih rjuh, vendar služi istemu namenu, kot profesionalni. Tam ustvarjam, se igram, preizkušam luči, preizkušam različne elemente, različne akterje in najbolj pomembno od vsega – se učim.
Ampak, biti samouk, kakor tudi sem od samega začetka, je dovolj le za začetek. Še vedno je pomembno da si samoiniciativen, da imaš voljo, da si vzameš čas in da delaš za užitek, vendar kmalu postane pomembno tudi začeti na realnih projektih kot asistent profesionalcu. Pa naj bo to kuhanje kave ali pa samo držanje odbojnika – če si spreten, imaš osnove in ogromno sprašuješ – se veliko naučiš. Tega sem se začela zavedati šele nekaj mesecev nazaj, ko sem ugotovila, da imam toliko idej, volje in predvsem vprašanj.
Takrat me je začelo skrbeti, da sem svojo prvo priložnost v tujini zamudila. Zato jo zdaj toliko bolj cenim in dobro vem zakaj sem ta moment v majhni sobi sredi Dublina.

Zakaj Irska?
Ko sem začela pošiljati prošnje za Erasmus prakso se mi je zelo mudilo. Pošiljala sem vzporedno na Irsko in Švedsko. Na čase se mi je zdelo nedosegljivo, da bi me nekdo sprejel. Skoraj po celi Evropi se občutno pozna kriza na fotografskem področju, ker nas je postalo kar veliko. Kljub temu, da si Slovenci predstavljamo, da je v tujini lažje, ker je trg večji – to ni res. Sorazmerno z večjim trgom je tudi več fotografov. Drugi problem, ki sem se ga zavedala, je pa tudi to, da marsikdo težko sprejme asistenta le na podlagi portfolia in življenjepisa. Vendar se mi je sreča nasmehnila zadnji dan pred rokom oddaje prijavnice. In sicer na Irskem. V Dublinu.

Prva zadeva, s katero sem se začela ukvarjati, takoj ko smo uredili vse papirje s fotografom in Erasmusom, je bila Iža. Če jo vzamem s seboj, sploh ni bila dilema. Sem pa kmalu začela brati o tem, da je vzeti domačo žival na Otok le malo bolj zahtevno, kot drugod po Evropi. Za prestop meje pes potrebuje: evropski potni list, označen mora biti z mikročipom in od pet do enega dne pred prestopom meje, mora pes dobiti tablete proti zajedalcem (ki stanejo cca. 1,5 €).

Druga točka je pa bila stanovanje. Stanovanja v Dublinu so zelo draga. Še posebej, če hočeš zelo dobro ohranjeno stanovanje. Najceneje kar lahko dobiš je »studio« oziroma »garsonjera«. Cene povprečno ohranjenih garsonjer v centru mesta (brez parkirišča) se gibljejo od 700 evrov dalje. Medtem ko na obrobju mesta (s parkiriščom) okoli 600 evrov mesečno. Zato sem kmalu začela iskati sobo v hiši, kjer si deliš kopalnico in kuhinjo s še tremi oziroma štirimi. Tu se cene v centru mesta v povprečno ohranjenih hišah gibljejo od 350 evrov dalje, izven centra pa od 300 evrov dalje. Vse naštete cene so brez stroškov, ki znašajo nekje od 20 – 50 evrov mesečno.

Dovolj sem bila vztrajna, da sem kljub oteženemu iskanju zaradi psa, le dobila ugodno sobo relativno blizu centra. Sicer majhno, v starejši hiši s starejšo opremo, vendar znaša 290 evrov/mesec (brez stroškov).

Na pot sem se odločila iti kar z avtom. Ryanair karta iz Benetk do Dublina sicer stane ugodnih 30 – 100 evrov, vendar ne sprejemajo psov – in nisem popolnoma prepričana, če bi jim ga tudi zaupala. British Airways iz Munchna pelje v Dublin za približno 180 evrov, s tem da bi imela še dodatne stroške za psa.
Preko ViaMichelina sem si pa izračunala, da pot do Irske z avtom stane okoli 380 evrov (skupaj s trajekti). Ker sva oba z Lukom, se stroški lepo porazdelijo. Odločitev je padla – avto!

Karte za trajekt sem rezervirala dva tedna pred odhodom. Iz Francije do Anglije sem dobila ugodno opcijo za 60 evrov. Iz Anglije do Irske je pa vožnja s trajektom malo daljša in tudi dražja – najcenejša karta, ki sem jo lahko dobila je bila 130 evrov.

No, vse je šlo po planih do zadnjega tedna, ko mi je gospod pri katerem naj bi delala sporočil, da bodo selili studio. Ni vedel kam bodo selili, rekel je le, da je resna situacija in da morajo najhitreje možno svoje prostore prestaviti drugam. Torej – praksa odpade.

Tisti dan, ko sem imela že vse plačano, rezervirano, odštevala zadnje dneve – je vse padlo v vodo. Takoj me je zajel občutek tesnobe, ki me ponavadi ob nerodnih situacijah in vprašanje, če bo sploh možno iti na prakso, ali bom mogla ostati doma. Gospa iz Erasmusa je bila tako prijazna, da mi je priporočala, da grem v Dublin, najdem nekoga in ji sporočim, da bo samo zamenjala podatke na pogodbi. Takrat sem zopet občutila olajšanje.

Sostanovalec John, ki je bil neizmerno prijazen že s tem, ko me je z največjim veseljem sprejel v njihovo hišo, mi je tudi tokrat pomagal pri iskanju naslovov drugih fotografov. Istočasno sem pa tudi sama iskala in pošiljala prošnje. Tokrat sem bila že malo bolj sproščena kot dva mesca nazaj, ko sem prvič iskala, ter pošiljala prošnje samo najboljšim fotografom – tistim, od katerih fotografije so mi vzbudile željo do istega rezultata. Eden izmed teh ustvarjalcev je bil David Frain. Ujela sem ga pravi čas, ko je iskal asistenta.

Juhu!
Poslovilna »žurka« uspela, praksa zagotovljena, štipendija odobrena, stanovanje rezervirano, karte za trajekt plačane, Iža ima vse potrebno urejeno, ostalo se bo pa že sproti uredilo!

Na pot odhajam brezskrbi in se veselim nove izkušnje! Za prvih deset dni se mi pa pridružuje še moja, ne vem če lepša, je pa sigurno lepa polovica: Luka. 🙂