Pravljična Škotska – Isle of Skye
Od kje navdih za potovanje na Škotsko sem pisala v prejšnji objavi. Tokrat pa od začetka pravjice našega doživetja Škotske.
Naša zgodba Skandinavije se je končala s sončnim zahodom, obisku Škotske pa je to pomenil začetek.
Prvo noč sva našla hotel s petimi zvezdicami, pogledom na morje in udobno spalko za 0€.
Sončno in toplo jutro so naznanile gospe iz sosednje sobe – ovce. In kljub temu, da sva si zaželela privat zajtrk, so Škoti kmalu pokazali njihovo gostoljubnost, ko se nama je pri zajtrku pridružilo še vsaj 40 krav, ki so naju spremljale ob vsakem grizu.
Odpeljala sva se dalje proti Glasgowu, kjer sta naju počakala Miha in Tina, Lukov soplezalec in njegova punca. Naša ideja je bila obiskati škotsko višavje imenovano Scottish Highlands, kjer je največ plezalnih destinacij, med drugimi tudi Ben Nevis – najvšji vrh Škotske.
Zapustili smo Glasgow in odpeljali severno. Kmalu se je avtocesta končala in prišli smo na ozko, vijugasto cesto, kjer so nas hitrostni radarji nesramno gledali iz dreves. Bila sta potrebna dva voznika – en opravlja avto, drug nadzoruje hitrost in zapiska ob prehitri vožnji.
Na prvi pogled je Škotska veliko bolj zaraščena od Irske in veliko hribovitejša. Višje kot smo bili, več jezer nas je spremljalo ob poti. Povsod smo bili pozorni, če bi naleteli na Nessyja. Glede na to, da ga v Loch Nessu že dolgo niso videli.. hm.. mogoče se je pa preselil v toplejše in manjše jezero?
Prispeli smo na naš cilj – Fort William. Zanimivo mestece, ki me je spominjalo na Bohinj. Mestece kot drugo največje mesto škotskega višavja šteje preko 9900, vendar ne 10 000 prebivalcev. Ustavili smo se v iskanju plezalnega vodnička, ampak tisti dan te sreče ni bilo. Vendar se je prvotno mišljeno kratek obisk na koncu izkazal za odličen »chillout« popoldne izležavanja in pitja kave. Predvsem Iža je uživala na zasluženem dopustu.
Naslednji dan, še toplejši, je bil namenjen našemu največjemu cilju – po grebenu na Ben Nevis, najvišji vrh Škotske. Kakor sem že omenila bom ta del pravljice tu izpustila, saj bo izšel v enem izmed naslednjih izvodov Planinskega Vestnika.
Če je bil prihod na vrh uspešen in če smo tisti dan zadovoljno zaspali, boste lahko prebrali v reviji. Lahko pa povem, da smo se nadvse zadovoljni vozili dalje proti Isle of Skye. Pokrajina, ki se mi je že prej zdela zanimivejša, se je tu še bolj bleščala. Mogoče je bilo samo sonce pod takim kotom, da je morje žarke odbijalo v moje oči, ampak jaz še vedno verjamem v to, da je Škotska pač pravljična.
No ja, če pa kdo kupuje cerkev, pa na Škotskem prodajajo eno.
Pa še dve fotografiji, da dvignem sladkor tistim, ki imate nizkega.
Isle of Skye, največji otok notranjih Hebridov, ki je ena najbolj obiskanih turističnih destinacij na Škotskem zaradi destilarn whiskeya ter dramatične narave, ki je bila navdih mnogim filmskim ustvarjalcim in poetom.
Da za danes ne bo predolga zgodba, pa več v naslednjih dneh, kjer bom malo več pisala o našem obisku destilarne in kajakiranju.
Do takrat pa nazdravje! (pa četudi z Guinessom)
