Pot do Irske in prvi vtisi - Slovenia Wedding Photographer
2727
post-template-default,single,single-post,postid-2727,single-format-standard,wp-custom-logo,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-3.8.1,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Pot do Irske in prvi vtisi

Pot do Calaisa, mesta v Franciji od koder gre trajekt za Anglijo, je sicer najhitrejša po francoskih avtocestah, vendar so le te zelo drage. Zato sva se z Lukom za pot odločila preko Nemčije, Luksemburga, do zahodne belgijske obale in tam prestopila mejo z Francijo. Calais je približno štirideset kilometrov po regionalni cesti oddaljen od meje.

Od doma sva odšla v torek dopoldne. Čakala naju je 1400 kilometrov dolga pot, ki sva jo razdelila na dva dneva. Prvi dan sva prevozila 1000 kilometrov – vse do meje z Belgijo. Kar se tiče bencinskih črpalk sva se pozanimala za najnižje cene in napolnila rezervar najprej v Sloveniji in naslednjič v Luksemburgu, kjer je cena nafte 1,23 evra. Ker sva že navajena »čehart« (čeharjenje : pogovorna beseda; pomeni ilegalno spanje, ilegalno kampiranje, v praksi to ponavadi uporabljajo študentje), nama spanje v tujem gozdu ob belgijski meji ni predstavljalo težav. Le temperaturne razlike so naju malo zmedle, češ »Kaj je šele na Irskem, če je že Belgija tako mrzla in vetrovna?«.

Naslednje jutro sva se prebudila v oblačno, vendar suho jutro. Spala sva deset ur, kar je za spanje v šotoru za najina potovanja nekaj popolnoma normalnega. Primanjkovalo nama je vode in oblačno vreme nama je vzelo vso voljo, da bi si skuhala kavo in pojedla zajtrk. Pospravila sva šotor in se odpravila dalje proti zahodu Belgije. Ker sva imela samo še štiri ure vožnje do Calaisa, sva se odločila obiskati mesto Namur. Nisva točno vedela zakaj, mogoče sva si le zaželela kave v prijetnem ambientu. Ampak prijetni ambient je kmalu presenetil z ne tako prijetnimi cenami (kolikor sva razumela cenik) – seveda, saj sva v Belgiji.

_MG_1015 _MG_1020 _MG_1023

Mene je potolažil Twix, ki ga ne dobiš kar tako poleg kave. No, priznam, hitro se me lahko kupi s hrano.

_MG_1034

Popila sva in odpeketala z Ižo na sprehod po mestu. Mesto se ni zdelo kaj preveč budno, tudi zanimivo ne. Je bil pa lep uvod za Ižo, da se je navadla na drugo lokacijo in na malo večje mesto kot je naša mala, lepa Škofja Loka.

_MG_1041 Panorama01

Od Namurja sva se poslovila in razmišljala dalje »Kam greva pojesti kosilo?«. Za kosilo sva seveda izbrala drugo lokacijo. Ker se je vreme obračalo na bolje sva se hitro odločila – greva na zahod, na eno izmed belgijskih plaž, tam pojeva kosilo, malo počijeva in greva proti trajektu. Na zemljevidu izbereva cilj popolnoma na slepo : De Panne. Hitro ugotoviva, da je bila to bolj ko ne sanjska izbira – le veter je bil v napoto. Peščena plaža, sončen dan, vendar prekleto mrzel in močan veter. Za kosilo skuhat sva izkopala luknjo, da ni ugasnilo ognja.

Panorama02 _MG_1064 Plaža De Panne je sigurno ena bolj turističnih poletnih destinacij v Belgiji. To pove ogromno število hotelov, parkirišč in predvsem ljudi, ki so se zadrževali na tej plaži popolnoma izven sezone. Na plaži je bilo tudo ogromno kajtarjev in ostalih športov, ki so odvisni od močnega vetra _MG_1068 _MG_1082 _MG_1074

Tu se zaradi neprijetnega vetra res nisva dolgo zadrževala. Kmalu sva se odpravila v pristanišče in imela veliko srečo, saj so naju spustili na trajekt prej in sva tako iz Francije odšla že ob 18h, ne 19h, kakor je bilo mišljeno.

Kot sem že omenila v prejšnji objavi so zelo striktni glede prevoza domačih živali. Zelo resno so pregledali Ižin potni list, preverili če ima čip, katero številko čipa in če se številka ujema s številko v potnem listu. Priznam, da mi je takrat kar malo močneje utripalo srce. Čeprav sem bila prepričana, da sem vse uredila, sem globoko v sebi še vedno imela tisti strah »Kaj pa če ne bo vse tako kot je treba?«. Ampak je bilo. Huh. Odleglo. Iža lahko gre z menoj! Juhu! 🙂

_MG_1125

Tokrat pridem na vrsto jaz. Za vožnjo, seveda. Tisti dan je bil Luka zadolžen, da pelje do trajekta, jaz pa po Angliji do Leicestra. Po levi strani. Strašilo me je dejstvo, da to v križišču enakovrednih cest pomeni levo pravilo, v krožnem pomeni, da zaviješ v levo, in da na avtocesti prehitevaš po desni strani. Ampak preden zavijem na levo stran ceste so naju po prihodu v Anglijo takoj dali na stran. Kakor sem preverjala tablice, so bile to večinoma tablice južne, vzhodne in srednje Evrope. Pika na i je pa še Luka s svojo »hašišarsko« frizuro. Kako naju nebi ustavili. Malo so pregledali, še enkrat preverili potne liste – najine in od Iže, ter naju spustili naprej.

Takrat zavijem pa na levo stran ceste. Ja, prvi občutki so bili kar zanimivi. Najprej preden sva zavila na avtocesto so me Angleži popeljali čez šolo vožnje na levi strani – tri krožna križišča eden za drugim. Res čuden občutek, da ko zapelješ v krožno križišče moraš pogledati desno, čeprav instinktno najprej pogledaš na levo.

_MG_1140-Edit-2 Panorama03 Nadaljnja pot je bila veliko lažja kot sem mislila. Avtoceste se hitro privadiš. Problem je bila tema, ko se pripelješ na regionalno cesto in nasproti tebe pripelje tovornjak s petimi lučmi po tvoji desni. Takrat priznam, da sem si z roko pokrila tovornjak, da me ni oviral. Neprijeten občutek je, ker si nikakor ne moreš dopovedati, da so luči tovornjaka na tvoji desni, ne na tvojem pasu.

Po petih urah vožnje končno prispeva v Leicester. Obisk Vide je bil res »must«. Prvič zato, ker jo vedno rada vidim in ker se ne srečava velikrat, drugič zato, ker vem koliko bi meni pomenilo, če mi nekdo prinese Gorenjko in domačo marmelado, kot tretji razlog bi pa omenila udobno spanje v postelji in osvežitev pod tušom. 🙂

Naslednji dan sva imela celi dan časa, da raziščeva Leicester. Žal se nama Vida ni imela časa pridružiti in sva se sama sprehodila čez mesto, popila Costo Coffee, pojedla domače janževe piškote in skuhala kosilo. Pika na i je bilo pa sončno in toplo vreme, toplejše kot v Belgiji in Nemčiji, kar v Angliji res nisva pričakovala.

_MG_1152

_MG_1197-Edit

Panorama04

_MG_1202-Edit

_MG_1193-Edit

_MG_1161

_MG_1159

_MG_1164 Kakorkoli, dan je bil super. Vidine kreativne risbe, ki pestrijo stene njene sobe, so tudi meni popestrile dan in vedno rada pridem v prostor, kjer me barve in ustvarjalnost obdajajo iz vseh strani. Hvala Vida, se že veselim, da se zopet kaj vidimo! Pa dober tek! 🙂

_MG_1204-Edit-3

_MG_1166 Najina pot se nadaljuje. Še zadnji korak do cilja. Triurni trajekt do Dublina. Ker sem vzela najcenejšega je bil to seveda nočni – ob 2.50 iz Holyheada.

MOJE NOVO BIVALIŠČE

V mojo novo hišico sva vstopila zgodaj zjutraj, ko še ni bilo slišati žive duše. Luštna hiška z zelo dobro razporejenimi prostori. Čeprav so me opozorili, da hiše niso imeli časa pospraviti, sem bila vseeno le malo šokirana, ko sem stopila v kuhinjo in svojo sobo. Ampak to je vedno tako – človek težko gre iz svoje kože, če si navajen na čistočo. Ko sem stopila v svojo sobo, sem predvidevala tudi, da je bil prejšni sostanovalec kadilec, ker je bil zelo izrazit vonj.  Nič zato, bom že prilagodila sobo nekadilcu. Ko sva se z Lukom naspala in odpočila sva naredila generalno čiščenje – posoda v kuhinji, WC in moja soba – sobo sem prezračila, uporabila osvežilec zraka in hiša je bila bolj primerna. 🙂  Čistoča v stanovanju je pomemben faktor, vendar se vedno da najti neko vmesno pot in prilagajanje, zato me to niti ni skrbelo.

Ko sem spoznala Johna in drugo sostanovalko Nualo, sem se takoj počutila kot doma. Tako topla in prijetna človeka. Nuala, umirjena študentka iz velike kmetije zahodnega dela Irske. Zelo prijazna punca z zanimivim naglasom.

nuala John je pa poglavje zase. Zanimiv človek, ki v življenju igra mandolino. Dobesedno. Od jutra do večera. Preigrava in preigrava. Obožuje bluegrass glasbo in ima ogromen talent za inštrumente.  Njegov največji poslušalec pa je njegova nemška ovčarka Mags, ki je tudi Ižina sostanovalka.

_MG_1619-Edit

Kot zaključek dodam še to, da so Irci res super ljudje, kolikor sem jih do sedaj spoznala. Živimo v predelu Drumcondra, to je en starejših delov Dublina, kjer je veliko domačinov. Ulica je kljub temu, da je le tri kilometre iz centra mesta, zelo domača. Ljudje te pozdravljajo, sploh starejši. Sosed naju je ogovoril že prvi dan, če sva iz Slovaške in zakaj imava kajak na strehi. Obrazložila sva mu, da sva iz Slovenije in da tisto ni kajak, namreč Thule za dodatno prtljago.

_MG_1622-Edit Mislim, da sem na pravem mestu. Že obožujem svojo sobico in vse kar spada zraven. _MG_1221 _MG_1220 _MG_1223 _MG_1228 _MG_1230

No Comments

Sorry, the comment form is closed at this time.