26. 11. 2012
In
Skandinavija / Scandinavia
Pirita Kapanen
(kopirano iz starega bloga, originalni datum objave je PONEDELJEK, 3. september 2012)
Praktičen nasvet: Vedno ostani v stiku z ljudmi, ki jih spoznaš, nikoli ne veš, kdaj ti bodo postregli z okusnim domačim pecivom, ko boš daleč od svoje domače kuhinje!
Pirito sem spoznala v drugem letniku srednje šole, ko sem bila na izmenjavi v finskem mestu Tampere. Moja prva izmenjava, moje prvo potovanje. S še tremi sošolci, ki smo sodelovali v tej izkušnji, smo bili popolnoma zgubljeni v tako velikem mestu. Upali smo na pomoč Fincev, da nas bodo kdaj kam peljali oziroma nam kaj razkazali. Kmalu smo ugotovili zadržanost finskega naroda in seveda našo neizkušenost s tujino in komuniciranja v angleščini. Vendar se je le našlo nekaj sošolcev, med njimi tudi Pirita, ki so nas kam peljali oziroma nam kakorkoli pomagali. Pirita je bila naprimer tudi prevajalka vseh predavanj v angleščino.
Zato je bila ona prva oseba, ki sem jo poklicala, ko sva prispela v južne dele Finske. Živi v mestu Jyvaskyla, na pol poti iz Kuopija do Helsinkov, kamor sva bila namenjena.
Sprejela naju je v svojo čudovito stanovanje, ki je mene popolnoma navdušilo.
Sploh po tem, ko nama je postregla s kavo in pravkar pečenim tradicionalnim pecivom Korvapuusti (biskvit zavit v polža s cimetom). Zelo odlično! Upam, da ni imela namen še komu postreči, zato ker sva ji z Lukom pojedla cel pladenj. 🙂 Naklepetali smo se, prišli do nekaj naključnih zaključkov, naprimer: obe študirava na področju multimedijev, ki naju zelo zanimajo in obe imava fanta ekonomista, ki ju študij ne zanima tako kot naju. 🙂
Za Skandinavce je zelo značilno, da med študijem ne živijo več doma. To pa predvsem zato, ker si lahko privoščijo stanovanje. Pirita dobiva približno 500 evrov mesečne štipendije, s tem si pokrije stanovanje in stroške. Zato lahko veliko več časa posveti študiju. S tem da ima stanovanje veliko 50 kvadratnih metrov, s svojo savno in odlično opremljenega!
Pravi, da na Finskem VSAK, ki študira dobi določen znesek mesečne štipendije. Zelo pohvalno. Seveda, je tudi tu limit, da nebi bilo preveč »večnih študentov«, vendar se Fincem tako ali tako gre, da čimprej doštudirajo, ker je vredno hoditi v službo zaradi zadovoljivih plač.
Med obiskom sem bilatako vesela, da sem jo spet videla in tako navdušena nad njenim stanovanjem, da nisem imela časa narediti nobene fotografije. Sem si pa na koncu vzela čas, čeprav je do takrat že zmanjkalo peciva iz mize in kozarci so že bili spraznjeni.
Izgleda, da sva preveč očitno pokazala najino navdušenje nad pecivom in predvsem lačna usta po zelo neokusnem prehranjevanju na trekingu, zato sva dobila Korvapuusti to go.
Naslednje jutro je bil to okusen zajtrk in lep spomin na mesto Jyvaskyla ter seveda Pirito.
