To jutro si na pomolu pred našimi šotoru pripravimo obilen zajtrk. Jemo vse kar imamo sabo, to pomeni nutelo, gres, kruh, salame, sir, paštete… Zavedamo se tega, da moramo izkoristiti ugodnosti, dokler je hrane dovolj, proti koncu potovanja jo zna zmanjkati.

In naše potovanje se nadaljuje preko Osla, kjer smo kot zmešani po mestu iskali trgovino, kjer bi lahko kupili angleški vodniček za plezanje ali pohajkovanje. Pregledali smo tri športne trgovine – nikjer nič, na koncu nam pa le trgovka v tretji trgovini da napotke za knjigarno, kjer smo vse potrebne stvari nakupili. Vsem nam je bilo žal, da stvari nismo naročili že prej preko interneta. Še cene bi bile nižje.

Ampak nič za to, gremo naprej zahodno od Osla proti mestu Nissedal. Končno pridemo iz širokih nemških tropasovnic in norveških hitrih cest na norveško podeželje. Vozimo se ob jezerih, navdušeno gledamo velike kmetije na teh čudovitih lokacijah, lesene vikende in nadvse sva z Lukom navdušena nad njihovo »angleško travco«. Nisem še videla pokrajine s tako lepo travo.

Po dolgi, ravni cesti, polni krajših vzponov in spustov, ki spominja na ravnino, ko se pelješ po glavni cesti proti pokljuškem športnem centru, se pripeljemo mimo table Nissedal. Še bolj navdušena pred seboj zagledam podobo Bohinjskega jezera, vendar kar nekajkrat povečanega. »No, če bi pa kdaj imela vikend na Norveškem, bi ga pa imela v tem mestu«, si mislim. Lesene hiške ob morju, z ogromnimi verandami in lesenimi čolni, kajaki, ali motornimi čolni na privezih.
Želim si, da bi prespali ob tem jezeru, vendar želja kmalu pade v vodo. Zavijemo levo na strmejšo makadamasto cesto po kateri se vozimo kar nekaj časa. Prispemo pred leseno pokrito strukturo z zabojem, nad katerim je pisalo »PAYTOLL = 70 NOK«. Torej, plačati je bilo potrebno cesto – 70 kron (cca. 9€). Ker nismo pravi Gorenjci, smo jim skupaj dali 200 NOK. No, razlog ni bil v radodarni, temveč pomanjkanju drobiža.

Granit izgleda raven, kot da bi ga nekdo odrezal z nožem. Plezalci so že vsi navdušeni nad naslednjim dnem in me vzpodbujajo, da se jim pridružim, ampak resnično dvomim, da jim bo uspelo.

Naslednje jutro se vendarle odpravim v plezalni opremi, v začetku sem bila še malo pogumna in se tolažila, da je smer ocenjena s 4a, vse dokler nisem prišla do vstopa v smer in pred seboj zagledala odrezano plato, takrat me je začelo skrbeti kako bom prišla do vrha. Seveda na vrh nisem prišla, z Lukom sva se kmalu obrnila.

Dan za tem so se fantje odločili splezati še eno malo težjo smer, vendar neuspešno, ker jih je ujel dež. Dež med plezanjem po granitu pa pomeni, da se prav kmalu tuširaš pod slapom sredi smeri. No, to je doletelo fante, jaz sem se pa sprehodila po pešpoti do vrha hriba, bila navdušena nad potjo, polna prečenj potočkov in hoje ob mlakah, ter jezeru. Ampak me je med vračanjem v dolino dež seznanil s popolnoma drugo platjo ugodne hoje – drseč granit in polno prečenj blatnih močvirij.