Galway, Holywood in pogreb - Slovenia Wedding Photographer
3258
post-template-default,single,single-post,postid-3258,single-format-standard,wp-custom-logo,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-3.8.1,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Galway, Holywood in pogreb

Vsak izlet izven Dublina spoznam kako dobri ljudje so Irci. Ne da v Dublinu nebi bili, vendar je samo mesto tako multinacionalno, da veliko domačinov tu ne spoznaš. Sploh pa ne pravih Ircov – kmetov z bradami, karirastimi volnenimi kapami in srajcami.

Prejšnji vikend sem dobila prvi slovenski obisk. Razveselila sta me teta Mojca in Viktor. Z Mojco sva bili nekako od samega začetka istih misli, da se odpravimo v Galway – Lonely Planet ga poimenuje »najbolj irsko mesto«.

Vreme ni bilo najboljše napovedano, vendar smo vseeno upali, da so se tudi tokrat zmotili v napovedi. Vendar se niso. Ko smo prišli v Galway je bilo vreme pravo irsko – oblačno z občasnimi padavinami. Kasneje sem pa prebrala, da je Galway zelo deževno mesto tudi za irske standarde. Največji problem je bil najti parkirišče. Ker imam avto višji od 2,1 metra je v mestu skoraj nemogoče parkirati, ker so vse parkirne hiše v starih zgradbah z omejeno višino na 1,9 oziroma 2 metra.

Mesto je res točno tako, kot ga opisuje Lonely Planet. Majhno, luštno. Nekako me spominja na Škofjo Loko, le na irski način. Prav zato sem se počutila zelo domačo in prijetno.

Galway ali Gaillimh je za moje pojme prava mala galerija. Zdi se, kot da bi bila vsaka hiša, vsak vhod v pub, delo drugega umetnika in zato je polna različnih barv, različnih dizajnov, vendar se vsak detajl zdi na mestu. Malo sem pobrskala iz kje izhaja beseda. »Gaills« so bili v starodavni irščini imenovani tujci, torej predvidevajo da ime izhaja iz časov, ko so se na to ozemlje naselile tuje kolonije. Že od nekdaj je bila to ribiška vasica, ki se je skrivala pod okriljem trdnjave. V letu 1473 je Galway zajel ogromen požar, ki je uničil velik del mesta, večino kamnitih zgradb je bilo torej zgrajenih v 15. in 16. stoletju. Šele v letu 1900 pa je kraj postal razpoznaven in priljubljen pri turistih in kasneje še študentih. Danes ima 75 000 prebivalcev, ki je kar lepo število.

Irska

Irska

Irska

Irska

Irska

Irska

Irska

Irska

Irska

Irska











Utrujeni in lačni smo se odpravili. Zaželeli smo si majhno gostilnico z dobro hrano. Da sprobamo. Pokrajinska vožnja vzdolž zahodne obale proti jugu nas je res pripeljala točno tja. Prišli smo v majhno vasico z dvema puboma in restavracijo. Že na zunaj je izgledalo, da cene ne bodo najnižje, ampak smo si želeli prave morske hrane. Saj smo na morju! Kako si ne bi! 🙂

Hrana in razgled sta nas tako očarala, da se nam 20 evrov na jed sploh ni zdelo veliko.

Jedli smo: morsko solato z lignji in polnjenega piščanca v omaki.

IMG_4682 IMG_4699 IMG_4703 IMG_4706-Edit-2

Kakor se pa za prave Gorenjce spodobi, smo vso maslo pobrali za domov! Kar se dobi zastonj, se pač ne pušča na mizi! 🙂

IMG_4696

Po obilnem obroku pa obvezen sprehod po tej luštni vasici, preden se odpeljemo dalje.

IMG_4749-Edit IMG_4747-Edit IMG_4743-Edit IMG_4733-Edit IMG_4731-Edit IMG_4723-Edit IMG_4722-Edit IMG_4721-Edit IMG_4718-Edit IMG_4713-Edit

 Večerna vožnja se je nadaljevala po magistrali proti Cliffs Of Moher, najboj turističnim klifom na Irskem.

IMG_4761-Edit IMG_4781-Edit IMG_4786-Edit IMG_4790-Edit IMG_4796-Edit IMG_4804-Edit-Edit IMG_4812 Panorama

 V iskanju na bed&breakfast smo naleteli na simpatičen obmorski kraj in poceni prenočišče. Za zelo dobro in na novo z lesom opremljeno sobo s svojo kopalnico smo plačali 90 evrov za vse tri.

Še kratek sprehod do plaže in v posteljo!

IMG_4837 IMG_4847 IMG_4822-Edit

Ker je bil v ceno vštet tudi zajtrk si seveda nismo dopustili, da bi ga prespali. In nam ni bilo žal. Nismo imeli samopostrežnega zajtrka, temveč menije. Iz same »firbčnosti« smo vsi naročili »full irish breakfast«.

IMG_4867

No, ko je prinesla na mizo, smo se spogledali in si rekli »No ja, bo pa Iža pojedla kar bo ostalo.« (Načeloma ne dobiva ostankov od kosila oziroma zajtrka, vendar je bila zelo pridna ker je prespala v avtu in sem jo želela nagraditi.) 🙂IMG_4883IMG_4870IMG_4881IMG_4864

 

Avtoportret.

IMG_4889

Ne glede na vreme smo odšli dalje. Na Irskem res ne moreš čakati na lepo vreme, če ne nič ne doživiš. Vedela sem, da obisk klifov ne bo fotografsko zanimiv zaradi megle, pa vendar sem se tolažila, da mogoče se le zjasni.

Klifi, ki so najbolj turistična destinacija so me malo razočarali. Če ne bi bilo Mojce in Viktorja, ki sta bila tako super družba, bi sama verjetno obrnila avto že na parkirišču, kjer so zaračunali 6 evrov na osebo. In to za »naravno znamenitost«.  Toliko turistov je bilo, da se, ko si hodil po zavarovani potki ob klifih, nisi mogel ustaviti in narediti fotografije. Veliko lepši in zanimivejši so bili Slieve League, ki sem jih obiskala prejšnji mesec. Med drugim so tudi veliko višji, saj segajo do 600 metrov višine. Cliffs of Moher pa »le« 200 metrov nadmorske višine.

Je pa sigurno zelo uživala Iža. Ljudje so jo tako občudovali zaradi njenih barv. Deležna je bila toliko komplimentov in toliko ljudi se je fotografiralo z njo, da sem že razmišljala, da bi tudi jaz lahko začela zaračunavati za fotografije. Kot zaračunajo v živalskem vrtu, da se fotografiraš s tistim malim levčkom. 🙂

Sedaj ima nov slogan: »connecting people«, ker sem spoznala kar nekaj ljudi na njen račun.

IMG_4917 IMG_4971 IMG_4902 IMG_4898

Kljub slabemu vremenu ob prihodu, se je kasneje le malo razjasnilo in dramatična pokrajina mi je ponudila kar nekaj priložnosti za dobre posnetke.

IMG_5003 IMG_5107 IMG_5125 IMG_5181 IMG_5214

Zelo zanimiv pogled na klife je bil tudi iz tamkajšne restavracije.

IMG_5225 IMG_5230 IMG_5236 IMG_5239 IMG_5240

Pozno popoldne se odpravimo dalje na jug. Na hitro smo zaparkirali ob peščeni plaži, ki je bila polna ljudi, ki so se ob sončnem vremenu brez slabe vesti kopali, surfali in kajtali. To naj bi bila ena izmed najbolj priljubljenih surferskih destinacij.

IMG_5244 IMG_5267 IMG_5282 IMG_5315

Na Irskem se znoči šele okoli enajste ure, zato je dobro izkoriščen dan od jutra do večera zelo naporen. Planirali smo iti do reke Shannon, kjer so vodeni ogledi delfinov, vendar so bili ogledi odpovedani zaradi vremena za isti in naslednji dan. Nič zato. Nismo nadaljevali po obali proti jugu, vendar smo se obrnili vzhodno v smeri Dublina. Utrujeni smo opazovali vasice, da bi najdli tisto pravo v kateri bi si zaželeli ustaviti in najti prenočišče. Zanimivo je, kako te nekateri kraji takoj privabijo vase in kako ti drugi dajo občutek tujca.

Naša destinacija je bila Ennis. Zopet majhno, ne tako turistično mesto, polno majhnih zanimivih trgovinic, ki so bile zaradi pozne ure že vse zaprte. Ujeli smo le še eno restavracijo, da smo naročili toplo juho, ki se nam je po vetrovnem in napornem dnevu vsem prilegla. Cene so bile podobne kot drugje – 4,5 evra za domačo juho.

IMG_5321 IMG_5334 IMG_5347

Deževno nedeljsko jutro nas je pregnalo iz mesta.

Po poti smo opazili zanimivo mesto – Holywood. Nisem si mislila, da bom kdaj obiskala to filmsko mesto. Ampak jaz sem si vedno predstavljala, da je to sredi puščave, ne sredi travnikov. Čuden svet!:)

IMG_5358 IMG_5362

V popoldanskih urah smo prispeli v Wicklow Nacionalni Park, ki sem ga že kar nekajkrat omenila. Želela sem jima pokazati Glendalough. Kdor je bral moj prvi izlet – vasico Svetega Kevina, mu je ime verjetno že znano.

Tu je bila najbolj irska izkušnja Irske kar sem jih doživela do sedaj. Najprej vreme. Kljub sončnemu vremenu, ko smo se odpravili na triurno pot okoli Zgornjega Jezera, nas je po eni uri hoje presenetil dež in močan veter. Povrh je pa še Iža ušla za srnami in smo obupano čakali nanjo vsi premočeni. K sreči vsaj mraz ni bil. Ko smo se že vračali proti parkirišču, se je pa le prikazalo sonce. In to tako močno, da so se moje hlače posušile do parkirišča.

IMG_5435 IMG_5449 IMG_5451 IMG_5453 IMG_5470 IMG_5474 IMG_5498

Kljub temu smo še vedno premraženi le na hitro odšli pogledati ostanke Kevinove vasice, pokopališče in zavili v tamkajšnjo restavracijo na zasluženo kosilo.

IMG_5526 IMG_5529 IMG_5531

Restavracija se deli na dva dela: lounge in bar. Glede na to, da je bila v baru živa glasba, smo povprašali, če lahko večerjamo tam. Seveda ni bilo problema. Bar je bil poln ljudi, band je igral super glasbo – od starega rocka, pa do irske. Super vzdušje! Še preden smo dobili kosilo na mizo je mlajši fant okoli ponujal čokolade in seveda prišel tudi do nas. Vprašala sem ga kaj je razlog, da deli čokolado in je rekel v smislu, da nekaj praznujejo (glasba je bila glasna in na hitro je povedal, tako da ga nisem popolnoma razumela). Predvidevali smo, da gre za kakšen rojstni dan ali kaj podobnega. Vsem se nam je zdelo zelo »fajn«. Kmalu dobimo na mizo okusno večerjo.

IMG_5501 IMG_5506 IMG_5512 IMG_5518 IMG_5517

Ne dolgo za tem, ko povečerjamo se glasba utiša.  Zaslišimo ton vilice po kozarcih in na oder pride mlada gospodična. Vsi ji prisluhnejo: »Hvala vsem, ki ste danes prišli. Prepričana sem, da bi bil Josh danes vesel, da bi bil z nami. Vem, da je to to, kar bi si on želi. Njegov najljubši bend in njegovi prijatelji. Če bi bil danes z nami, bi verjetno sedajle pil pivo in prepeval skupaj z bendom. Res ga imam rada in vedno ga bom imela. Nikoli ne bom pozabila, kako težki so bili obiski v bolnici in kako sem upala, da mu bo uspelo. Hočem vam reči samo to – uživajte dokler lahko! Izkoristite vsak moment svojega življenja, ker se lahko prehitro konča. Tako kot se je njemu. Hvala vsem še enkrat!«.

….Torej, bili smo na pogrebu. Edina miza, ki nismo bili del pogrebščine. Mogoče se smejite, ko to berete, mogoče ste ostali brez besed. Jaz sem ostala brez besed. Ne znam opisati občutkov, ker so ljudje bili cel večer nasmejani, še nazdravljali so – zadnja stvar na katero bi pomislila je, da je bil to pogreb. Ta izkušnja me je res naučila, kako Irci znajo potegniti pozitivno malenkost iz vsake negativne zadeve. In da bi ljudje večkrat mogli tako odreagirati.

To je tudi zaključek moje današnje objave: Izkoristite vsako priložnost, nikoli ne veste kdaj je zadnja!

IMG_5537 IMG_5543

No Comments

Sorry, the comment form is closed at this time.