17. 11. 2012
In
Skandinavija / Scandinavia
Dežela tisočerih Bohinjskih jezer in Blejskih otokov
(kopirano iz starega bloga, originalni datum objave je SOBOTA, 18. avgust 2012)
Že nekaj časa razmišljam, kako bom kakšnemu Norvežanu predstavila Slovenijo. Če se želim pohvaliti z Bohinjskim jezerom, Blejskim otokom ali portoroško »peščeno plažo«, bom dobila samo čuden pogled izpod čela, ker je njihova dežela sestavljena iz teh stvari. Lahko se pa pohvalim s tem, da imamo polnozrnat kruh s semeni za samo dva evra! 🙂
Zakaj še enkrat na Norveško, glede na to kako veliko je še sveta, ki ga še nisem videla. Predvsem zato, ker sem že lansko leto na trekingu po Lofotih dojela, da le obstaja mrzla država, ki jo zamenjam za poletno počitnikovanje na Hvaru.
Letošnji plan je bil obširnejši – videti čim večji del Skandinavije. To je odvisno predvsem od tega kaj nam vreme dopušča. Glede na to, da sva se letos z Lukom odpravila z avtom, je to pomenilo, da lahko slediva soncu kolikor se le da. Prvotna ideja je bila iti preko Osla, Stavangerja, Bergna, proti Trondheimu, do Lofotov in potem nazaj po Norveški do Stockholma. Vendar se zavedava spremenljivega se vremena po Skandinaviji, zato sva popolnoma odprta za kakršno koli spremembo.
Da sva se na pod odpravila z avtom je ponujalo tudi drugo zelo ugodno prednost – veliko prtljage. No, vsaj tako se je zdelo v začetku, preden sva pomislila na to, da greva na pot za skoraj dva meseca in glede na to da gremo v veliko dražjo državo bo potrebno kar nekaj hrane s seboj. Takrat se je začelo približno izračunavanje koliko se poje na dan, katere stvari se najbolj splača vzeti s seboj. Oba imava že toliko izkušenj z raznimi trekingi in Luka z odpravami, da sva približno vedela.
Torej, hrane za mesec in pol, ki zdrži. Na seznamu je bilo: 9 kg testenin, 3 kg riža, temu primerno omak, nekaj paketov instant polente, pšenični zdrob, kakav, nutelo, juhe za 30 dni, 16 litrov mleka – alpskega obvezno, ter kar velik zalogaj energijskih tablic. Seveda ob tej priložnosti ne gre brez domače zelenjave : krompirja, čebule, česen, XXL bučke, jajčevca, kumar in feferonov. Na Norveškem je vode dovolj, zato torej sva se odločila vzeti čimveč čaja, kave in bolj »energijske napitke« kot so Cedevita in šumeče tablete. Seveda pa ni šlo brez Whiskeya, s katerim bomo proslavili Uršin naraščaj.
Kar se tiče oblačil se je bilo potrebno pripraviti tudi na bolj zimske razmere, zato sem vzela s seboj vse od kopalk, kratkih hlač, do zimskih hlač, puhice, najdebelejše kape ter opreme za sneg.
Najin »budget« je znašal 1500 evrov. V to je všteta tudi hrana kupljena pri nas in vsa zavarovanja. Zavarovanje sva sklenila pri Triglavu in sicer enoletno. Če ga skleneš preko interneta in vzameš še družinsko zavarovanje imaš kar veliko popusta, tako da sva oba skupaj dala 47 evrov.
Velika dilema je bila tudi moja Iža. Meni je bilo sicer kar težko jo pustiti doma, vendar sva se vseeno odločila, da jo bo potrebno navaditi spati zunaj, ker razvajena gospodična tega ni vajena in potem kam na pot z njo.
Taborjenje je na Norveškem dovoljeno, razen seveda na privatnih ozemljih, imajo pa tudi mnogo kampov, ki so plačljivi, vendar kolikor sem zasledila niso tako dragi. Z Lukom sva si letos privoščila luksuz in vzela s seboj dva šotora; in sicer nadstrešni šotor italjanskega podjetja Maggiolina, ter Lukov nov nakup – višinski šotor Mountain Hardware.