BudaPest 2013

Donava postavlja meje. Na desni Budim (Buda), gričevnat svet, ki ga na Madžarskem ni veliko. Na levem bregu se pa razteza Pešta (Pest), klasična ravna madžarska pokrajina.

V začetku marca sem svojo svetlo (blond) polovico, Martina in Primoža peljala na tridnevni izlet in koncert glasbene skupine, ki poplavljajo moje misli zadnje leto – Mumford and Sons.
Povod, da smo šli z avtom je tudi moj novi sopotnik Berlingo, ki ga je bilo potrebno krstiti s prvim daljšim izletom. Popolnoma nepričakovano je obtičal na servisu tik pred odhodom. Ker je bil nadomestni avto C1 le malo premajhen zame, tri fante in vso prtljago, sem že močno stiskala pesti, da bo Berlingo kmalu popravljen.
Vse se je končalo srečno – avto sem dobila do časa in “gasa” v Budimpešto!!!. Vedno bolj smo se približevali Mariboru, vedno manj je bilo snega. Na Madžarskem ga ni bilo nič več. Nasprotno – dnevne temperature so bile kljub slabi napovedi 13°C!

Bivali smo v Wombat’s Hostlu, ki je nedolgo prenovljen, v centru “žurerskega” dela Budimpešte. Ta hostel je, v nasprotju s tem kar smo navajeni, ogromna stavba s prostornimi sobami. Štirje smo imeli svojo s sobo z zelo lepo kopalnico. Cena? 35€ / osebo za tri nočitve. Malo me je skrbelo kam bomo parkirali avto, ker so parkirne hiše zelo drage, zastonj parkirišč pa veliko ni. Srečo smo imeli, da smo prišli pozno in sva z Lukom našla prazno parkirišče sredi parka ob živalskem vrtu.

Prvi dan smo izkoristili popolnoma multinacionalno – najprej madžarski kulturni del dneva : “House of terror Museum” in “The Muscarnok” (muzej umetnosti), nato pa počitek ob dobri kavi in turški vodni pipi v restavraciji poleg makedonske ambasade.  Za konec smo se pa sprehodili še do ulice z imenom Király utca, kjer smo poiskali udobno restavracijo z dobro in poceni madžarsko hrano.  Zame je ta odločitev kar malo nenavadna, ker sem navajena potovanja po Skandinaviji, kjer si  kosila v restavraciji ne moreš privoščiti. Našli smo kar smo iskali in hrana je bila res okusna! Njami!

Prišel je del dneva, zaradi katerega smo prišli v Budimpešto – koncert. Že v hostlu sem bila zelo vznemirjena, ko smo se pa odpravili na pot proti dvorani, je pa ta vznemirjenost še naraščala. Na poti smo takoj spoznali še dva Gorenjca. Svet je majhen. Koncerta pa ne morem opisati. Lahko povem samo to, da v življenju nisem tako uživala. Premočena sem bila tako, kot da bi prišla iz tuša. In Mumfordsi so me stali tudi vročine, ki sem jo imela tri dni po koncertu in štiri dni ležanja. Ampak se je splačalo.  🙂

Tudi zadnji del Pešte je bil bolj kulturno usmerjen. Začeli smo z irsko kavo in obiskali živalski vrt.

Polarni medved, opice in slon, vsi so delovali obupani. Meni so se zdeli tako žalostni, da mi jih je bilo kar malo težko gledati. Levi in tigri so se zdeli tako zadovoljni sami s seboj, da jih ni motilo, da so sredi mesta, namesto džungle. Tigri so bili razdeljeni v dve kletki – v vsaki kletki en par. In v obeh kletkah se je tigrica agresivno obnašala do tigra. V prvi je tako glasno rjula, da smo vsi leteli gledati kaj se dogaja, medtem ko ga je tigrica v drugi klofutala, dokler ni obupal in se umaknil.
Potem je pa tu še tretja skupina vedno zadovoljnih živali – tjulnji. Tjulnji so bili popolnoma  srečni, radi so cirkusanti in uživajo v tem, da za zabavo ljudi z različnimi vajami dobijo ribe.

Proti večeru smo se najprej usedli na še zadnje pivo, podebatirali in sprehodili do drugega dela mesta – Budim. Čez Széchenyjev verižni most, ki je simbol Budimpešte, ter z gondolo na Grajski hrib, kjer se nahajajo glavne znamenitosti, za katere nam je zmanjkalo časa.

Lep izlet, ni kaj! Dva dni za tem, ko se vrnemo domov, je pri nas pobralo ves sneg, Budimpešto pa zaradi snežnih neurij odtrgalo od sveta. Smo imeli pravi “tajmning”.