Ajd, še kajakirat pol pa domov! - Slovenia Wedding Photographer
1584
post-template-default,single,single-post,postid-1584,single-format-standard,wp-custom-logo,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-3.8.1,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Ajd, še kajakirat pol pa domov!

(kopirano iz starega bloga, originalni datum objave je TOREK, 25. september 2012)

Po obisku Stockholma in okusne večerje Samirjeve žene, smo se v sredo zjutraj odpravili na trajekt po Stockholmskem arhipelagu. Arhipelago šteje 30 000 večjih in manjših otokov. Nekateri so tako majhni, da se še ulegel težko nanj, medtem ko so drugi veliko večji in imajo tudi cesto (makadamsko), po kateri se vikendaši vozijo s svojimi štirikolesniki od vikenda do trgovine. Večina teh večjih otokov je dosegljivih z trajektom (za ljudi, ne avtomobile), ki pelje dvakrat dnevno. S tem trajektom dostavijo tudi vse časopise in pošto. Za vožnjo smo plačali 120 SEK na osebo, vzela pa nam je približno dve uri. Kajake smo si sposodili pri Perotu, kjer so bili Mato, Tina in Miro že lansko leto, zato smo dobili tudi malo nižjo ceno, kot je redna. Plačali smo 1200 SEK (141 €) na osebo za deset dni.

Vodenje po arhipelagu sva z Lukom z največjim veseljem prepustila Matotu, ki je malo bolj seznanjen z GPSom. Stvar je v tem, da so si otoki tako zelo podobni, da ko kajakiraš zelo težko ločiš kje se kakšen otok konča in se z uporabo zemljevida in kompasa zelo hitro izgubiš. Na dan smo preveslali okoli dvajset kilometrov, kar je bilo za večino od nas dovolj.
Na teh otokih je podobno kot v Koli nacionalnem parku na Finskem – določeno je kje lahko kampiraš, postavljeni so bivaki in dovoljeno je postavljanje ognjišča skoraj povsod (razen na nekaterih delih, kjer je nacionalni park). Tako večerov ob ognju, pečenju palačink, pice in debat ni manjkalo. Ne smem pa pozabiti na zelo pomembno podrobnost – na nekaterih otokih so tudi javne savne, ki jih lahko kdorkoli uporablja. Nekatere izmed njih električne, druge na drva.
Stockholmski arhipelago ponuja idilične večerne poglede, sončne zahode, skratka že kar malo kičasto lepe večere ob ognju s pogledom na morje.
Kajak je bila zame največja izkušnja celega potovanja. Kar nekaj lekcij za naprej sem doživela. Ena izmed njih je pokrovček za novo podvodno ohišje, ki mi je padel v vodo drugi dan, in za razliko od celotnega ohišja le-ta ne plava na vodi. S tem mi je dobesedno »padlo v vodo« veliko idej za snemanje in fotografije. Tretji dan mi je pa val zalil zadnjo komoro v kateri sem imela spalno vrečo K SREČI še v eni vreči za smeti, vendar je bila vseeno malo mokra. Ampak iz napak se učimo, spalno vreča se je posušila, vodne posnetke je bilo pa potrebno nadomestiti z enakovrednimi kopenskimi posnetki, kar mi je pa tudi uspelo. Ampak menim, da je razlog za to tudi sama narava, kot sem jo jaz doživela. Med veslanjem ob prelepih otokih arhipelaga, kjer oblaki segajo skoraj do morja in bi se jih skorajda lahko dotaknil ter zaveslal v nebo; kjer skandinavska arhitektura pokaže svoje najlepše barve, ko je obsijana s sončnim zahodom; sem ugotovila, da je kratka pavza, da spočiješ roke in oči, najlepši del kajakiranja. In najbolj zanimiva lastnost take pavze je, da ne vzamem fotoaparata, ampak uporabim svoje oči, ker so to motivi za v srce in za spomine.
Tu se je najino avanturistično, zanimivo potovanje in raziskovanje Skandinavije zaključilo. V naslednjih dneh bom objavila še končni izračun stroškov, koliko sva zapravila vse skupaj in z grafi prikazala kakšen del te vsote sva zapravila za bencin, trgovine in vse ostale stroške. Napisala bom pa tudi nekaj cen, da si bo vsak lažje predstavljal kako je nakupovati na Norveškem, Švedskem in Finskem.
V novembru bo pa v Ostrigi predvajan tudi predavanje o najinem potovanju in “premiera” filmčka.

No Comments

Sorry, the comment form is closed at this time.