Bolgarija – le kako naj jo opišem z eno besedo?

Zdelo se mi je, da bo to potovanje v drugačen svet. Drugačen, ki sem ga vajena do sedaj. Severna Evropa, koder sem potovala pretekla leta je pustila na meni določen vtis.

Bolj me spominja na Irsko, kot na Slovenijo.  Pastirji ženejo ovce in namesto borderskih ovčarjev imajo tu bolgarske ovčarje. Srednjeveška mesta, s kamniti gradovi na hribih in samostani visoko v steni. Zelena pokrajina, kjer vmes cveti oljna repica v rumeni barvi in oblikuje kontrast.  Široke ceste, ki pripeljejo v velika mesta. Beda velikih mest. Moderna hiša na cesto, podrtija na vrtu. Poceni hrana in pijača.  Zelo okusno vino. Močan šnopc. Veliko čudovitih jam. Večino ljudi ne zna angleško, vendar se z mnogimi da sporazumeti v srbohrvaščini. Zelo so prijetni ljudje.  Avtomobili, ki jih imajo pri nas samo še v muzejih, ali pa takšni, ki si jih pri nas malokdo lahko privošči – te imajo nemško ali švicarsko registrsko številko. Povsod se lahko srečajo trije avtomobili – srednji prehiteva. Polna črta ne pomeni nič. Dvojna polna črta je tam zgolj estetsko. Ceste so načeloma dobre, le ponekod takšne luknje, da te srce zaboli, ko se zavedaš kako trpijo amortizerji. Še bolj te boli, ko vidiš lačne kužke na cesti. K tej misli se vračam vsak dan. Polno je divjih psov in mačk, za katere se nihče ne briga. Beda in blišč. Nekje vmes pa prijaznost in preprostost domačinov, ki mi je zopet dokazala, da so predsodki napačni.

Sprva mišljen aktiven dopust, nas je zaradi slabega vremena prisilil  v ekstremno turističnega. Na srečo v državi, kjer biti turist ni tako drago, kot v Severni Evropi. V Bolgarijo smo se tako pripeljali z upanjem na kakšen dan sonca in brez načrtov kam se bomo odpravili ter kaj bomo videli. Enajsturna vožnja iz Kranja je potekala po avtocestah vse do Niša v jugovzhodnem delu Srbije, od koder smo nadaljevali po regionalni cesti do meje z Bolgarijo. Posebnosti na meji ni bilo, le pregled vseh dokumentov, vključno z vozniškim dovoljenjem in papirji o avtomobilu. Proti večeru smo prispeli v predmestje Sofije. Ob cesti nam je takoj padel v oči motel v popolnoma ameriškem stilu, kjer smo se odločili večerjati. Cene so nas takoj pozitivno presenetile – evro za pivo, dva – tri evre za glavno jed. Je pa res, da v Bolgariji večino glavnih jedi nima priloge, tako je potrebno naročiti prilogo posebej, ki pa stane približno 2 leva (to je 1 evro).

Najprej obisk Sofie, glavnega mesta. Nismo preveč pričakovali in prav da nismo, ker bi bili razočarani. Razen grafitov, ki poživijo mesto, je dokaj nezanimivo.

Zato se je pot hitro nadaljevala dalje proti Koprivščici. Že boljši občutki. Kljub slabemu vremenu, prijeten, le malo osamljen utrip vasi. Borili so se kdo nam bo ponudil boljšo in cenejšo sobo. Res je, da smo bili edini turisti ta čas. Ko se je za kratek čas deževni oblak premaknil, smo se sprehodili čez vas. Vse v kamnu grajeno, staro in ohranjeno. Opazila sem, da ima mnogo hiš črne »mašne« z imeni in letnicami. Predvidevali smo, da gre za namene žalovanja pokojnih iz tistih hiš.

Tu smo bili še v upanju, da bo kljub slabi napovedi, naslednji dan le posijalo sonce in se bomo odpravili proti jugozahodu države. Med gore. Vendar ne. Deževalo je ko iz škafa. Ni nam ostalo drugega, kot pot do skrajnega vzhoda – vse do Črnega Morja. Le tam je bila napoved malo boljša. Sedem ur dolga vožnja (600 kilometrov) po kar dobrih cestah. En del tudi po avtocesti. V Bolgariji kaj hitro ugotoviš, da je cesta široka za tri avtomobile in takrat bolje, da si pripravljen hitro odreagirati ter zapeljati na rob vozišča. Nam je to uspelo. Brali smo, da so Bolgari res eni slabših voznikov. Sama bi rekla drugače – njihova vožnja je zelo dinamična.  Bencin po državi je cenejši kot pri nas, vendar je potrebno biti pozoren, da polniš na priznanih bencinskih črpalkah (OMW recimo), ker v lokalnih mešajo gorivo in zna biti škodljivo, sploh za novejše dizelske motorje.

Ob Črnemu morju smo se ustavili na dveh destinacijah. Nesebar in Varna. Med njima približno 100 kilometrov vožnje po regionalni cesti ter polno hotelov – od najbolj luksuznih, do propadlih ali nedokončanih. Zopet beda in blišč. Vendar so tako lokali, kot restavracije in hoteli v začetku maja bolj ko ne prazni. Nesebar je otok, na katerega pripelje kratek most. Spominja na Piran, razen nekaterih detajlov – namesto prave lesene ograje je betonska ograja oblikovana in premazana tako, da izpade kot les. Podobno je z amforami sredi mesta.  Drugače pa vredno ogleda, a zelo drago za njihove standarde. Med sezono verjetno drago tudi za naše razmere.

Tiste dni sem spoznala psička iz spodnje slike. Bil je (seveda) deževni dan, ko smo se odpravili na ogled znamenitih kamnov v okolici Varne in smo v veliki skalni luknji našli psička ter njegovo mamico, ki je bila zelo shirana in boječa. Ona je ušla, ko nas je zagledala, on pa se je skrival za kamni in tresel se je od strahu in mraza. Odhitela sem po hrano, nekaj sem mu jo dala, preostalo pustila njegovi mamici.

V Varni smo po slabemu tednu potovanja prvič videli sonce. Kako lepo obsije peščeno plažo in koliko ljudi je kar naenkrat po parkih – popolnoma drugačen utrip mesta. Tu pride del, ko mi Bolgarija postane ljuba in začnem uživati.

Naveličani smo bili že mest. Vsi nestrpni zaradi prekomerne hrane in turizma. Želeli smo si aktivnosti in sprostitve. Zato smo šli proti severu države – proti meji z Romunijo. Kakor naši predsodki pravijo, sem pričakovala podrte hiše in ceste, ki niso ceste. Resnica je bila taka, da sva se med vožnjo z Lukom morala zamenjati – da je on peljal, jaz pa fotografirala pokrajino, tako sem bila navdušena nad njo. Še več – vreme se je popolnoma izboljšalo. Obiskali smo dva plezališča, sama sem pa končno prišla na račun in šla na fotopotep, kjer se mi je zgodilo kar nekaj lepih kadrov.

Tisto noč smo tudi prvič (in edinkrat) postavili šotor ter noč prespali pod zvezdami v Nacionalnem Parku Rusenski Lom. Zjutraj sem dve uri čakala vzhajajoče sonce, dalj ko sem čakala, več se je nabiral oblakov na vzhodni strani neba. Ko sem že mislila obupati, se je za minuto pokazal in me popolnoma presenetil s svojo veličino ter barvo.

Vzdolž reke Lom smo obiskali še dve zanimivi vasici in sicer Tabačka in Červen (Tabachka in Cherven).

Med povratkom proti Sofii smo šli mimo mesta Veliko Tarnovo. Časa za ogled ni bilo veliko, le nekaj ur, vendar smo se jih odločili izkoristiti. Res nam ni bilo žal. Mesto stoji na treh hribih in sicer Tsarevets, Trapezitsa in Sveta Gora, pod njim pa teče reka Yantra. Zelo zanimivo in razgibano mesto. Škoda, da je bil čas le za sprehod in kosilo. V okolici mesta naj bi bilo veliko plezališč in zanimivih lokacij.

Za konec še nekaj koristnih informacij. Potovanje po Bolgariji ni drago, vseeno pa se splača povprašati za prenočišče, ker so pripravljeni spustiti ceno. Vožnja je, kakor sem že omenila, dinamična. Vendar ni nikakršnih problemov, če se odpraviš tja z boljšim avtomobilom. Pametno je zaklepati in predvsem skriti vrednosti – to velja za velika mesta, na vasi ti nihče ne bo vlomil v avto. V velikih mestih je pametno tudi pustiti avto v parkirni hiši ali na varovanem parkirišču – cene so približno 4 evre za celi dan. Vstopnine so zanemarljivo nizke – po en ali dva evra. Najboljša cesta do Bolgarije je preko Hrvaške in Srbije (do Niša gre avtocesta, od tam naprej regionalna do Bolgarije). Za celotno potovanje, ki je bilo zelo turistično, smo zapravili približno 300 evrov na osebo. Potovali smo 8 dni in od tega največ zapravili za bencin in prenočišča. Prevozili smo dobrih 3000 kilometrov. Če bi se  več gibali v nacionalni parkih, kakor je bilo mišljeno, bi bila končna vsota sigurno za 100 evrov manjša.

Toliko o našem potovanju. Prepričana sem, da se bom v te čudovite kraje še vrnila.