Raziskovanje Posočja

Nekoč mi je nekdo rekel »Če boš imela pet dobrih prijateljev, boš srečna.« Takrat se mi je to zdelo smešno, češ »Ah, več kot pet jih bom imela!«. Danes, ko se zavedam pomena besede prijatelj in ko spoznavam vlogo osebe, ki jo tako poimenuješ, ugotavljam da je imel ta »prijatelj« prav.

Ena izmed teh je Sonja. Primorcev res težko, da jih nebi vzljubil. Kljub temu, da sva le slabi dve uri vožnje čez hribe narazen, je težko najti čas. Zato sem se odločila, da jo odpeljem na dvodnevni izlet, raziskovati severno-primorske kraje.

Dobiva se na Mostu na Soči, kamor pridem z avto-vlakom iz Bohinja. Panoramska cesta naju ob Soči pelje proti Vršiču. Na točno 49. ovinku zavijeva levo do izhodišča za Baški Grintavec. Ker si želiva krajši pohod od tega, se odločiva iti le do čudovite, zapuščene Planine Zapotok. Po povratku do avta nas vse (vključno z Ižo) vročina prižene do Soče.  Hladna struga soče le Ižo prepriča, da skoči, medtem ko si midve samo ohlajava noge.

Po kratkem premoru se panoramska vožnja nadaljuje. Proti Mangartskemu sedlu. Za ta večer so napovedovali meteorski dež, zato izbereva visoko ležečo destinacijo, v osrčju Alp in z lepim razgledom.

Pred velikim zaključkim dne pa še pomemben obred – večerja. Domače, iz vrta. Rižota z bučkami in češnjevim paradižnikom. Na 2055 metrov višine. Ob malo ohlajenih sunkih večernega vetra.

In tako se je večer zaključil, prijetno, pod najlepšim razgledom. Kljub sopari v zraku in ne tako čistem nebu, kot sem ga pričakovala.

Naslednje jutro, po okusnem zajtrku se vrneva nazaj v dolino. Najprej v Bavščico, potem pa na ogled Slapu Kozjak in palačinke v kamp Lazar.

Sonja, hvala za družbo!*

Petra, tudi tebe je bilo lepo videti. Naslednjič pa kopanje! ;)*