Krnsko jezero in Krn

Namen obiska severno-primorske regije je bil ogled kajaka, ki ga Luka kupuje. Žalostno bi bilo, da si nebi vzela malo več časa in izkoristila priložnosti za še en pohodniški podvig. V torek, takoj po službi, se odpraviva proti Kranjski Gori. Nisva bila prepričana, če se čez Vršič da priti (ker nimava verig), zato se odpraviva po malo daljši poti, ampak prav tako zanimivi mimo Trbiža in nazaj v Slovenijo čez Predel. Zapeljeva v Lepeno… Že kar nekaj časa je, odkar sva se nazadnje vozila po tej dolini. Odpraviva se proti Koči pri Krnskem Jezeru. Pot lepo shojena, le malo ledena na nekaterih delih. Koča je sicer zaprta, vendar imajo zimsko sobo o kateri sva slišala že veliko pohval. In res je. Zimska soba je prostorna, v dveh nadstropjih, čeprav ima tudi to svoj minus – glede na zunanje temperature se prostor ni segrel in naju je zeblo tako kot še nikoli, ne glede na kvalitetne spalke. Iži je bilo zaradi dlake verjetno topleje – v spodnjem nadstropju sva ji pripravila toplo ležišče iz majic. Nočni ambient ob jezeru je bil resnično prijeten. Jezero popolnoma zamrznjeno in osvetljeno od lune.

Po zelo slabo prespani noči se zbudiva zgodaj. Pred sončnim vzhodom. Odpraviva se proti Krnu. V začetku se je zdelo še kar shojeno, vendar so se sledi proti sedlu izgubile. Povrhnjica je bila kar ledena, zato sva na pol poti proti sedlu obrnila. Mene je postalo strah, Ižine vgrajene dereze oziroma kremplji pa tudi niso več držali na strmini. Obrnile sva se nazaj proti koči, medtem ko je Luka nadaljeval po drugi poti proti vrhu. Še sreča, da nisva šli, saj je bil na vrhu živ led.

Da se nebi vračala po isti poti, sva se odločila iti čez Kobarid in dalje proti Mostu na Soči. Obiskala sva Sonjo, ki je ena izmed tistih Primorcev na katere se navadiš in potem ne moreš brez njih, nato pa čez Cerkno nazaj proti Bitnjam. Doma obvezno pod topel tuš, Iža pa k radiatorju!

Hvala Sonja za kavico, napolitanke in bonboniero. Škoda, da nimam nobene fotografije tega dela izleta 😉