Valbruna – tek na smučeh

Letošnja zima nam po nižinah ni omogočila tekaških prog, kot so bile lansko leto, ko je bila proga urejena vse od Stražišča pa do Jeprce. Zato so letos višje ležeče lokacije, predvsem Pokljuka in Kranjska Gora, toliko bolj oblegane. Še posebej, ko po dveh mesecih slabega vremena za vikend posije toplo sonce.

Ker nismo želeli gneče, smo se zato odpravili 15 minut vožnje iz Kranjske Gore v smeri Udin – v vasico Valbruna. Sprva smo bili prepričani, da je proga dolga 4 kilometre, kolikor je pisalo na spletni strani, čeprav je na zemljevidu bilo videti več. Res je bilo. Po enournem teku po razgibani pokrajini, ko se nismo in nismo obrnili nazaj proti parkirišču, smo ugotovili, da je pretečenih že 8 km in nas do cilja loči še enkrat toliko.

Ne glede na kilometre, je to ena lepših pokrajin, kjer sem kadarkoli tekla na smučeh.
Progra v Valbruni je krožna, vendar so ob progi tri parkirišča – na začetku, nekje na sredini in na najvišji točki, kjer se obrneš nazaj v smeri prvega parkirišča. Na vseh točkah, kjer so parkirišča, je tudi stičišče prog v obe smeri – to pomeni, da lahko greš manjši krog od prvega do drugega parkirišča in se obrneš, lahko greš pa iz prvega parkirišča vse do tretjega in nazaj do prvega, kot smo naredili mi. Od prvega do tretjega parkirišča naj bi naredili cca 200 metrov višine, kar pomeni, da je proga kar razgibana. Najprej tečeš po gozdu, nato pa se počasi približaš hribom, kjer se odpre pogled na mogočne zasnežene stene.

Proga je plačljiva, stane 6 evrov na osebo in 4,5 evra za otroke. Za pse in pešce je prepovedano, ob progi je kar nekaj znakov, ki to stalno opozarjajo.

Ko smo punce presrečne prišle na cilj, je Domen dobil idejo, da gre še en krog. Torej je naredil 30 km. Ko se je vrnil, smo se odpravili v Mojstrano na kavico in pivo ob popoldanskih žarkih, ker je bila Valbruna že v senci. Zadnje žarke pa sem jaz ujela v Bohinju, kamor sem se odpravila izkoristiti še drugi del vikenda. Te fotografije bom pokazala v naslednji objavi.