Mongolija | Ulaanbaatar – Mörön – Tsagaannuur

Glavna turistična sezona v Mongoliji je poleti, od maja do septembra.  Zimski čas je zelo hladen in večino turističnih kampov izven UB-ja je zaprtih. Midva se z namenom, da doživiva čimmanj turističen obisk teh krajev, odločiva iti konec septembra.

Pot se začne v glavnem mestu Ulaanbaatar, s slabim milijonom in pol prebivalstva, kar pomeni skoraj polovico celotnega prebivalstva Mongolije, ki je tri milijone.
Ulaanbaatar, skrajšano UB , je kulturno, izobraževalno, finančno in industrijsko središče Mongolije, ter eno izmed mest z največjo onesnaženostjo zraka na svetu. Pozimi se namreč vidljivost zaradi smoga zmanjša na le nekaj deset metrov.

Mesto ima poleg kar nekaj muzejev in samostanov tudi zanimivo značilnost – Beatles Square – trg, posvečen glasbeni skupini, ki je s širjenjem glasbe o svobodi osvobajala tudi mlade poslušalce iz Mongolije.

V mestu se ustaviva bolj na hitro, saj želiva čimprej dalje proti severozahodu, do prvega cilja – obisk nomadske skupnosti, ki živijo na meji s Sibirijo, imenovani Tsaatani. Rezervirano nimava še nič, saj v Mongoliji velja pravilo, da vse rezerviraš na mestu pri domačinih – vnaprejšnje rezervacije preko spleta in agencij so veliko dražje in ne rečeno boljše.

Greva dalje proti Mörön-u. V petih dneh potovanja že drugič popolnoma nepričakovano zapade sneg in temperature padejo.

V tem dokaj velikem mestu, v zelo težko najdeni turistični info točki, ki je dejansko navadna trgovina z živili, dobiva kontakt od gospe, da nama zorganizira ves izlet. Najina ideja je, da greva z mini vanom do vasi Tsagaannuur, od tam jahava do Tsaatanov, se vrneva v isto vas, ter nato še dva dni jahava do Renchenlumba, od koder naju čaka treking na drugo stran hribov. Dobiva dobro ponudbo – 50 evrov na dan (10 evrov vsak konj – torej skupno 40 evrov za najina konja, konja za prtljago in konj za vodiča, ter 10 evrov na dan za lokalnega vodiča). To je cena, ki sva jo tudi pričakovala.

Po dveh dneh zapustiva Mörön. Organizirani prevozi z mini vani gredo proti Tsagaannuurju večkrat dnevno. Midva greva na nočnega. Misleč, da se bova odpočila in naspala. Napaka. Voznja po neurejeni cesti je onemogočala spanje (razen domačinom).

Zgodaj zjutraj prispeva v vas Tsagaannuur, kjer nas voznik dostavi do vrat – naju direktno pred hišo, kjer že čaka gostiteljica. Ponudi domači kruh z domačo borovničevo marmelado. Kljub utrujenosti ne moreva reči ne. Sprejmeva. Pojeva. In nato končno malo spanja.

Kljub temu, da je bil mišljen odhod do Tsaatanov še isti dan, v Mongoliji velja pravilo “margaash” (slo. jutri), ko se obveznosti raje prestavi na naslednji dan. Tudi v najinem primeru. Zato sva dodaten dan v Tsagaannuurju izkoristila za raziskovanje okolice ter občudovala poglede proti zasneženim hribom, kamor se v slabem tednu odpravljava na treking.