Isle of Skye, drugič.
Prejšnja objava je bila bolj uvod v zanimivejši del julijskega doživetja Isle of Skye. Otok smo obvozili krožno – najprej do severa po vzhodni obali in nazaj proti jugu po zahodni.
Že od Fort Williama dalje, kjer smo opazili izposojevalnice čolnov/kajakov/kanujev smo vzdolž obale otočja iskali prav to. Kot “murphyjev” zakon pravi, seveda kljub temu, da smo jih prej kar nekaj videli, tu ni bilo ničesar. Našli smo sicer eno podjetje, ki se ukvarja s tem, vendar je povsod potrebna rezervacija vnaprej, s tem da so cene dnevnega najema okoli 40 evrov na osebo. Tako drago pa zato, ker vedno dobiš vodiča (ne smeš sam kajakirati po morju). Naše potovanje je bilo planirano spotoma iz dneva v dan, zato vnaprejšnja rezervacija za nas absolutno ni bila možnost.
Ker je pijača Slovencem velikokrat v tolažbo, smo se tudi mi v tolažbo odpravili proti destilarni viskija, za poznavalce bo več pomenilo ime “Talisker distillery”. Destilarna stoji na tem mestu že od leta 1830 in pravijo, da kvaliteto viskija dviga kvaliteta vode, ki priteče iz tamkajšnjih hribov. Viskilarna se lahko pohvali s kar nekaj zlatimi nagradami za najboljši starani viski na svetovnem nivoju in 2 600 000 litrov pridelanega viskija letno! Kaj pa okus? Izrazito dimljen… In tudi do 60 % alkohola!
Miha in Luka sta tu nadvse zadovoljna odkorakala iz destilarne. Sploh Luka z litrom viskija za domov (ki ga je skrbno dokončal nekaj dni nazaj). Potem je pa spoznal še žensko, ki ga je čakala celo življenje.
Ker se nam je dežela zdela tako pravljična, smo povprašali kje je ta izvir vode, ki jo uporabljajo v destilarni. Seveda smo pomislili na to, kaj če viski kar teče v potokih? Ampak nas je očitno greh, da razmišljamo o alkoholu, stal slabega vremena. In nas je dež ujel še preden smo prišli do izvira!
Kakor se za irsko/škotsko vreme spodobi je deževati nehalo takoj, ko smo se usedli v avto. Vsi premočeni. Preoblekli smo se in dalje proti jugu otočja. Ko smo bili prepričani, da so se škotske dobrote (viski in dež) za tisti dan končale, nas je pričakala še zadnja – zaseda ovc, ki je ustavila promet za nekaj minut. Nič za to, le še ena priložnost za fotografije.
In kam so dame tako hitele? K frizerju!
Pomembno je omeniti to, da je na Škotskem, tako kot v Skandinaviji, taborjenje dovoljeno. Mest za taborjenje, vsaj na tem otočju, res ni zmanjkalo. Ampak smo se kljub temu, predvsem po želji za tuš, po nekaj dneh le odločili za kamp. Kamp nas je stal približno 10 evrov/osebo, kar ni bilo drago. Velik plus je bil, da so imeli svojo trgovino, ki jo je na Isle of Skye težko najti.
In pa na še en tamkajšnji hrib. Pomankljivost slepe hoje v gore je točno to, kar se je zgodilo nam – da smo zgrešili vrh. Vedno smo ga imeli na očeh, vendar bolj ko smo se mu približevali, bolj smo ugotavljali, da se na vrh sploh ne da priti. Oziroma, nihče od nas nebi upal, ker je skala tako elegantno naslonjena, da je izgledala sumljivo (zadnja fotografija).
Toliko o Isle of Skye, luštnem otočju, ki smo ga zapustili naslednji dan. Odšli smo dalje proti Plocktonu, za katerega pravijo, da izgleda Holywoodsko (spodnja fotografija) in končno najeli kajak. Več o tem pa jutri.
