Helsinki

28. 11. 2012 In Skandinavija / Scandinavia

(kopirano iz starega bloga, originalni datum objave je PONEDELJEK, 3. september 2012)

Prva septembrska dneva, zadnja dneva na Finskem. Po točno enomesečnem potovanju, se bliža 6. september, ko imamo z Matotom, Maretom in še dvema, ki priletita iz Slovenije, rezervirane kajake v Stockholmu. Deset dnevno kajakiranje je zadnja postaja letošnjega izleta, torej se naše raziskovanje Skandinavije zelo hitro bliža koncu.

Pet dni, ki nama še ostanejo si razdeliva na dva dela: najprej dvodnevni ogled Helsinkov, nato trajekt do Stockholma, ki vozi 10 ur, ter zadnje dva dneva ogled Stockholma.

V petek zvečer sva prespala nekje v predmestju Helsinkov. Ker zakon tudi na Finskem dopušča, da lahko spiš kjerkoli, razen na privatnih zemljiščih, to izkoriščava. Vedno najdeva kakšno mesto, ki »ne izgleda privat«.

Za bivanje v mestu sva se pa ponovno odločila za kamp. Kamp Rastila, 15 minut vožnje oddaljen od centra mesta, je bil veliko manjši in na slabši lokaciji, kot kamp v Ouluju. Za nočitev sva dala 12 evrov na osebo, 10 evrov pa sva doplačala še za pralni ter sušilni stroj.

Za kamp sva se odločila iz podobnih razlogov kot nazadnje – potrebno je oprati oblačila in sebe. Sicer se redno umivava, vendar umivanje v mrzlih jezerih ni tako intenzivno kot stati pod toplim tušom dvajset minut. 🙂

Druga stvar je pa avto. Vedno ko prideš v večje mesto je iskanje parkirišča zelo nesmiselno, poleg tega je pa vožnja po mestu zelo naporna in ponavadi je še gneča na cesti. Zato je v takšnem primeru najbolje parkirat nekje izven mesta, pred kakšnim trgovskim centrom, kjer je parkirišče zastonj in je tam skoraj vedno tramvaj oziroma podzemna. V Helsinkih stane enourna karta za vse javne prevoze 2,60 evra, je pa tudi celodnevna karta za vse javne prevoze, ki stane 7 evrov.

Prvi dan je bilo napovedano deževno vreme, brez dežnikov, popolnoma nepripravljena (kot da ne bi še doživela dežja na tem potovanju) hodiva po mestu. Jaz sem imela željo iti čez nakupovalno ulico, kjer naj bi bilo ogromno dizajnerskih trgovin. Res sva naletela na nekaj odličnih, ena izmed njih je trgovina finske znamke Marimekko. Znamka je ena najstarejših in najbolj znanih na Finskem, znana je po svojih barvnih oblačilih ter zanimivih vzorcih. Ampak seveda, kakor sem pričakovala, ni bilo plašča pod 300 evrov in ni bilo puloverja pod 130 evrov, torej sem šla bolj na ogled kot nakupovati. Škoda, res imajo lepe stvari. Ko sva bila že res premočena in ko sva ugotovila da so stvari predrage za najine revne denarnice, sva odšla raje v Design museum, ter si tam pogledala zgodovino finskega oblikovanja. Zanimivo in poceni – tri evre za študenta.
Deževna noč se je previla v sončno jutro. Z Lukom sva opravila vsa gospodinjska ter higienska opravila, zato sva se v mesto odpravila malo kasneje. Na žalost tako pozno, da sva skoraj zamudila vse muzeje. Luka se je vseeno odločil za slabo uro iti v muzej moderne umetnosti, jaz pa sem ta čas zapravila za ogled zanimivega parka za muzejem. Park, v katerem se zadržujejo vse generacije, od mladih skejtarjev, družb ki posedajo na travi in na klopeh, starejših ki sedijo na kavi, ter velikem številu mimoidočih kolesarjev, tekačev ter mladih mamic z vozički. Tako muzej, kot park, sta v celoti zelo umetniško narejena, odlično urejena.

Nato sva se z Lukom še malo sprehodila okoli, namenjena po plinske bombice, vendar sva kmalu ugotovila, da v nedeljo ob 18. uri pa tudi v Helsinkih zaprejo trgovine.

Zelo zanimiva je bila tudi razstava v enem izmed parku z naslovom “Oblecimo drevesa”.

Predeli mest s parki so prijetni. Brez revežev, ki prosijo po ulicah, brez trgovin, ki te privabljajo s svojimi vitrinami in odbijajo s svojimi cenami, brez ciganov in indijancev, ki igrajo po ulicah, ter brez vsesplošnega hitenja in nervoze ljudi. Zanimivo je to, da je park na eni strani železniške postaje, nakupovalni centri pa na drugi – tako blizu, a takšna razlika.