17. 11. 2012
In
Skandinavija / Scandinavia
Å
(kopirano iz starega bloga, originalni datum objave je TOREK, 21. avgust 2012)
Å je najjužnejše mesto Lofotov in posebna atrakcija predvsem zaradi imena. To je zelo očitno, saj je pred tablo za v mesto vedno čakalna vrsta, da se ljudje slikajo pred njo.
Po drugi strani pa ponuja tudi kar nekaj izhodišč za doseganje vrhov. Midva sva imela plan osvojiti najvišji vrh južnih Lofotov, ki meri 1024 metrov. Glede na to, da je pot do tega vrha malo daljša in ni popoldanski sprehod, kot pri nas Lubnik, ki je približno iste višine, sva se to turo odločila odpraviti v dveh dneh. In sicer prvi dan na Monkebu, ki je izvrsten zaradi lokacije, ker iz vrha Monkebuja vidiš ogromno jezer.
Ko prideva v Moskenes, mesto pred Å-jem, iz kjer je izhodišče za Monkebu, se kljub slabemu vremenu odločiva iti na Monkebu, češ da bo zjutri boljše. Za naslednji dan je bilo sicer napovedano boljše vreme, vendar sva vremensko napoved gledala dva dni prej in ne isti dan, torej se je napoved že spremenila. Naslednje jutro se zbudiva v zelo vlažnem šotoru. Ker sva imela tudi samo spodnji goratex šotora s seboj, torej so bile kar vlažne tudi spalke in vse ostalo.
Nama seveda ni preostalo drugega, kot da se še tisti moment spakirava in odideva v dolino preden se vreme še poslabša. Tako vreme je, kakor sem že omenila, zelo nelagodno za hojo po mokrem granitu in močvirnatih tleh. Malo slabe volje se vrneva v avto in odrineva poiskati prostor, kjer bi lahko posušila najine spalke in obleke.
Med iskanjem prostora za spanje naju pritegne peščena plaža Nordvalle, kjer na žalost ni dovoljeno kampiranje.
Ampak nič zato, iskanje se nadaljuje. Ne daleč naprej najdeva že zavožen prostor ob cesti, kjer je bilo dovolj prostora za parkirati avto. Tudi cesta je peljala v majhno vasico, tako da ni bilo veliko prometa. Je pa res da kdorkoli se je peljal mimo naju, je kar upočasnil in naju gledal. Nisva točno vedela zakaj, jaz sem samo čakala da bo prišel kakšen domačin ves razjezen, da tu ne smeva spati. No, ko sva se zjutraj zbudila in se nastavljala soncu (prav tako pa tudi vse najine obleke in spalke, ki so bile obešene po znakih za omejitev hitrosti, kolih zabitih v travo – povsod), se je pa le nekdo opogumil, se ustavil in pohvalil najino iznajdljivost, da imava res prečudovito mesto za spanje.
No, sedaj veva zakaj so se ljudje ustavljali.
